Pogovor z DJ Ritu

Eden glavnih protagonistov najbolj množične kulture sodobnosti je didžej - posrednik zvoka med hi-fi sistemi in publiko. Od iznajdbe tehnike miksanja, samplov in scratchev je tudi ustvarjalec in predvsem manipulator.

Z veščino spajanja glasbe in ritmov obvladuje množice, obvladuje njihovo razpoloženje in jim narekuje okus.

DJ Ritu spada v sam svetovni vrh, v didžejevsko elito. Prihaja iz Anglije in je priznana didžejka na radiu in na klubski sceni. Od vrste drugih didžejev jo loči predvsem to, da je pionirka na svojem področju; njen stil je eklektična mešanica housa, garagea, soula, swinga, jungla, techna, drum'n'basa, bhangre in hindija. Ritme meša od BBC World Service do Ministry of Sound, od največjih festivalov Womex, Womad, Heimatklange, Vooruit, Pradesh do Dunajskega festivala, Tribal Gatheringa in Druge godbe. DJ Ritu je v organizaciji Mesta žensk v ljubljanskem klubu K4 junija vodila DJ delavnici, na katerih je predstavila teoretične osnove didžejanja in praktične osnove tehnike mešanja ritmov (miksanja).

Začetki, motivi...

Z didžejanjem sem se pričela ukvarjati leta 1986. Takrat sem bila še študentka in sem zahajala v različne nočne klube v Londonu. V nekem klubu na King's Crossu je glasbo vrtela ženska, tudi v nekem drugem klubu so imeli didžejko. Vedno sem uživala v tem, da sem delila glasbo s prijatelji. Če so prišli k meni domov, sem jim vedno predstavljala te in one plošče. Da sem videla ti didžejki, je bila zame spodbuda. Nekakšen pozitivni zgled. Do takrat sem imela nejasen občutek, da je poklic didžeja del izključno moškega sveta. Uživala sem v glasbi in sem resnično želela poskusiti. V nekem klubu, kamor sem pogosto zahajala, sem dobila prvo priložnost. Mišljeno je bilo, da naj bi vrtela samo enkrat, ampak očitno sem bila uspešna, obiskovalci so bili zelo navdušeni in lastnik kluba me je povabil k rednemu mesečnemu gostovanju. Po kakšnem letu sem dobila priložnost sodelovati vsak teden; postala sem torej sobotni 'resident DJ' (stalni hišni DJ). Glasba, ki sem jo takrat vrtela, je bil najbolj razvpit pop s komercialnih lestvic, na primer Abba, Prince, Gloria Gaynor in podobno; delala sem vsako soboto približno pet let. Klub, v katerem sem začela profesionalno pot didžejke, je bil del gejevske scene v Londonu. Gejevska scena je bila preprosto bolj odprta, bolj sprejemljiva za ženske didžejke. Potem sem pričela vrteti glasbo v Paradise Clubu, klubu, ki je bil namenjen tako imenovani world music sceni. Promotorji tega kluba so želeli koga, ki bi bil ekspert za azijsko glasbo. Predlagali so mi, da posnamem demo posnetek, da bi se lahko na osnovi tega odločili. Čeprav sem Azijka, takrat gotovo nisem bila strokovnjakinja za tovrstno glasbo. Za demo posnetek nisem imela veliko časa. Odšla sem v eno od največjih trgovin, kjer so imeli na zalogi to, kar so od mene zahtevali, nagrabila sem ogromno plošč, ne da bi sploh zares vedela, kaj sem kupila. Potem sem sestavila demo posnetek - tudi tega pred tem nisem počela nikoli. Bilo me je strah, kako bo vse skupaj slišati. Nazadnje se je izkazalo, da jim je bil posnetek všeč; delno prav gotovo zato, ker v resnici tudi sami niso ločili med tem, kaj je dobro in kaj ne. Tako sem postala hišni DJ v tem klubu za cela tri leta. To je bil zelo legendaren klub. [e danes ga pogrešam. Od tod me je pot vodila v Kanado, v Toronto, v druge world music klube. Postala sem nekakšna specialistka za azijsko glasbo, in to mi je odprlo nove možnosti.

Si imela kdaj kakšne slabe izkušnje v tem še zmeraj zelo moško orientiranem poklicu?

Moje izkušnje v zvezi z občutkom, da je glasbena scena predvsem moška, so precej številne. To se kaže na različne načine. Na primer, pojavijo se težave z mešalno mizo. Nihče ne pomisli, da se morda spoznam na to. Ne, raje poiščejo moškega didžeja, ker mu preprosto bolj zaupajo. Zaupajo na pamet. Drugi primer: skupaj z nekim fantom sem pri založbi Media Village ustanovila novo založbo Outcaste Records, eno prvih založb za azijsko underground glasbeno fuzijo; mediji, ki so se razpisali o tem, so seveda njega postavljali v ospredje in tudi komunicirali so samo z njim. Skratka, njemu so pripisali izključne zasluge in mu podelili pomembnost za nastanek in obstoj te založbe. No, dejstvo je, da za večino uspešnih moških stoji sposobna ženska. Vendar se na to zmeraj znova rado pozablja. Tako je to. Preprosto zamolčiš in prezreš dejstva. Moški se sploh raje prodajajo in javno izpostavljajo. Zato jim vsi tudi bolj zaupajo, verjamejo. Tudi pri samem didžejanju ljudje običajno ženske didžejke presojajo bolj neusmiljeno, bolj ostro kot moške kolege. Bolj prežijo na napake. Kot da že v naprej pričakujejo, da ženske to počnemo slabše. Če ženska res naredi kakšno napako, to samo potrdi njihov pogled na te stvari. Ni mi zmeraj delalo težav le to, da sem ženska, ampak tudi, da sem Azijka. Pa to, da nisem izgradila take podobe, takega imidža, kot se ga od žensk (podobno kot povsod) tudi tukaj ali pa predvsem tukaj pričakuje. Kričeči make up, modna, trendovska garderoba in podobno. Saj - to je navsezadnje show in kot tak ima ta poklic svoje zakonitosti. Mene pa vse to, zunanji blišč, ne zanima. Vsi ti razlogi me pogosto postavljajo v slabši položaj. Vendar je didžejanje zame še zmeraj najpomembnejše, ne glede na vse. Z didžejanjem sem preprosto zasvojena. To je tisto, kar imam zares rada in kar počnem že enajst let.

Kateri so torej trenutno tisti glasbeni stili, ki se ti zdijo najpomembnejši, ki jih imaš najraje?

To je v prvi vrsti gotovo azijski underground, to pomeni: drum'n'bass, techno, jazz, hip hop, house - ampak vse to na azijski podlagi, z azijskim playbackom. To je tisto, kar počnem trenutno. V Angliji se ta scena hitro razvija in postaja dokaj močna. Imam srečo, ker sem z založbo Outcaste Records in z radijskimi oddajami ena prvih, ki sem uveljavila in promovirala ta stil. Stila, ki sta mi prav tako blizu, sta bhangra in hindi. [e vedno pa me vabijo tudi na 'partyje', kjer vrtim popoidno glasbo, skratka, navaden 'trash'.

Kje si trenutno hišni DJ? Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

V klubu Outcaste, ki promovira azijsko sceno. Prav tako tudi v klubu Kali. Načrtov v zvezi z glasbo je ogromno. To je včasih zelo težko usklajevati z osebnim življenjem in drugimi interesi. V prostem času, kolikor mi ga še sploh ostane, prostovoljno delam v nekem mladinskem centru. S tem imam veliko veselje, vendar je časa iz leta v leto manj. V bistvu sem prezasedena. Vse te radijske oddaje, gostovanja, obveznosti do klubov, kjer sem hišni DJ, do založbe. Tega je res dosti. Velik izziv zame so predvsem mednarodni festivali. Tam se predstavljam s tako imenovanim živim programom, imenovanim The Asian Equation. Gre za interaktivni program, za improvizacijo, v kateri poleg mene sodelujejo še razni glasbeniki, rapperji, plesalci.

Kakšen je profil vrhunskega didžeja? Kakšna je vloga didžeja v sodobni kulturi?

O tem ima vsakdo svoje mnenje. Zame je odličen didžej predvsem tisti, ki izgradi svoj, originalni stil. Tisti, ki ni posnemovalec. To je najpomembneje, ni pa edino. Eni prisegajo na odlično tehnično izurjenost. Ta je seveda pomembna, vendar ne zadošča. Če nimaš zares svojega stila, če nimaš prefinjenega občutka za spajanje stilov, za pravo dinamiko in stopnjevanje programa, ki ga izvajaš, za komunikacijo s publiko, ti tehnična popolnost nič ne pomaga. Skratka: da si tehnično dovršen, še ne pomeni, da si tudi dober DJ, kaj šele zares dober. In obratno, če tehnično nisi stoodstoten, še ne pomeni, da nisi dober. Skrivnost je v občutku in improvizaciji. O vlogi didžeja v sodobni kulturi težko kaj rečem. Tudi tukaj so pogledi zelo različni. Za ene je didžej nekakšen guru, ki te popelje v ekstazo, za druge kulturni junak devetdesetih, za tretje šarlatan. Kaj je torej res?

Nataša Sukič