Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Bogdan Benigar
FLYING BULGAR KLEZMER BAND
Fire
(Flying Bulgar Recordings, 1996)
THE KLEZMATICS
Possessed
(Piranha/Svet glasbe, 1997)
Kot je bilo pričakovati, sta najbolj vznemirljivi klezmer plošči v zadnjem letu izdali najbolj izstopajoči skupini. Kanadski Leteči Bolgari so se tokrat odločili za koncertni album, in to se je izkazalo za odlično potezo. Na koncert so povabili nekaj gostujočih glasbenikov, ki so pomagali povleči nekatere niti in oblikovati lepše vzorce, odločilno pa je bilo sodelovanje najbolj izobražene klezmer pevke (tudi avtorice novih besedil) Adrienne Cooper, ki sicer tako ali drugače pomaga mnogim bendom (tudi Klezmatics). Flying Bulgar so (čeprav v spremenjeni postavi) ohranili vse kvalitete s prejšnjih dveh plošč. Fire spet vsebuje izjemno aranžirane klezmer "standarde", na katere vpliva današnja glasba, na katero vpliva vse. Zato povsem drži opomba ob skladbi Dig, da se sliši, kot bi bil Kuba otok v Črnem morju. Eklektičnost benda je torej zavezana barvam klezmer tradicije, vendar je raba barv povsem svobodna, predvsem pa ognjena (glej naslov). Tudi v skladbah, ki jih odpoje Adrienne Cooper, čeprav se lahko zdi, da se je ob njenih izvedbah svet ustavil, bend pa izgubil koncertni zagon. V resnici pa gre za umetnost pavze, cezuro, ki oblikuje novo glasbeno kvaliteto. Klezmer seveda nikoli ni bil samo neskončna plesna zabava. Njegova prava moč se skriva v glasbenikovi izpovedi, ki je lahko hitra kot alpska reka ali široka kot delta Donave. Dobri klezmerji izpovedo oboje. Leteči Bolgari pa so bend s še eno bistveno kvaliteto več. So najboljši jazzarji med klezmerji. Kadar jih poslušam, me spomnijo na Ensemble Sud Pina Minafre in obratno. Fire je obvezno poslušanje za vse ljubitelje melanžnih muzik in ne le za fane klezmerja. (Flying Bulgar Recordings, 23 Fourth Street, Toronto, Ontario, Canada M5J 2B6).
Pomemben korak k vzpostavitvi klezmerja kot sodobne avtorske glasbene oblike so napravili tudi Klezmatics. To jim je sicer uspelo že s prejšnjim albumom Jews with Horns, vendar je Possessed pristop radikaliziral. To je namreč doslej daleč najbolj avtorski album skupine. Ker polovico cedeja zaseda glasba za gledališko predstavo Dybbuk Tonyja Kushnerja (mimogrede, premiera z živo izvedbo glasbe bo novembra v New Yorku), je prvi vtis, da gre za gledališki soundtrack, vendar je takšen vtis pomanjkljiv, če že ne netočen. Possessed namreč uvaja osem skladb, ki izražajo tipično klezmatično visoko tehnično in vsebinsko raven izvedbe, še bolj pa razveseljuje že omenjen avtorski pristop, ki Alicio Svigals in Franka Londona postavlja ob bok najboljšim klezmer avtorjem stare garde. Klezmatics s Possesssed sklenejo svoje uspešno desetletno obdobje in dajejo slutiti, da so na burnem glasbenem križišču izbrali pot kreativnosti, pot večjega avtorskega inputa v oblikovanju sodobne židovske glasbe. In to je zelo dobra novica.
Bogdan Benigar