KENNY GARRETT

Songbook

(Warner Bros. 1997)

Alt saksofonista Kennyja Garreta se nekateri gotovo spominjate kot zadnjega saksofonista Milesa Davisa, pri katerem je, če časovno močno poenostavim, zamenjal legendarnega Johna Coltrana. Zadnja pripomba bi bila povsem neumestna, če ne bi bilo nekaterih dejstev, ki govorijo v njen prid. Garrett je namreč lani izdal ploščo Persuance s podnaslovom Glasba Johna Coltrana in na njej dokazal, da ni samo velik poznavalec in ljubitelj Coltranove glasbe, ampak da jo zna tudi zaigrati na način, pri katerem odkriva nove teritorije za osebno izražanje znotraj glasbe, ki jo večina ljubiteljev jazza posluša že vse življenje. Drugače povedano, plošča, posneta z nenavadno zasedbo kvarteta, v katerem je bil drugi solist kitarist Pat Metheny, prinaša navdahnjene priredbe nekaterih Coltranovih klasičnih del in spada med boljše jazzovske plošče lanskega leta.

Za ploščo Songbook, ki je Garrettov četrti solistični projekt, bi bilo mogoče reči, da je logično nadaljevanje. Garrett tokrat s kvartetom, v katerem so še pianist Kenny Kirkland, basist Nat Reeves in bobnar Jeff ‘Tain’ Watts, izvaja izključno avtorske skladbe, toda po strukturi so tako coltranovske (iz časa, ko je ta začel resno igrati alt, se pravi okoli albuma My Favorite Things), da poslušalec včasih o avtorstvu skoraj ni povsem prepričan. Toda po drugi strani moram dodati, da tak neotradicionalizem še zdaleč ni slab. Garret je namreč - o tem smo se lahko prepričali že na ploščah z Davisom, zlasti na Live Around the World - izvrsten altist z izredno prodornim zvokom in skoraj zaklinjevalsko gorečnostjo, ki se izvrstno prilega njegovim novim skladbam, čeprav ni skoraj nič manj prepričljiv v počasnejših, baladnih skladbah, kot je npr. She Waits fot the New Sun, spremljajo pa ga glasbeniki, ki vsak na svojem instrumentu prav nič ne zaostajajo za njim, to še zlasti velja za lahkoten in tekoč slog pianista Kirklanda. Poleg tega premore večina Garrettovih skladb dovolj izrazite melodije, da si jih zlahka zapomnimo (vzemimo Wooden Steps in Sing a Song of Song), ne da bi zvenele klišejsko.

V celoti torej zelo dobra plošča, kakršnih sem letos slišal bolj malo, in izvrstna napoved za naprej, kajti tako kot za vso generacijo dobrih mladih pihalcev tudi za Garretta velja, da lahko najboljše stvari šele pričakujemo.

Jure Potokar