Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
GHORWANE
Kudumba
(Piranha/Svet glasbe, 1997)
Prav v kontekstu "lusofonske", torej s portugalsko kolonizacijo zaznamovane Afrike, počasi spoznavamo tudi mozambiško glasbeno ponudbo. Ni je prav veliko, ki smo jo lahko do sedaj slišali. Ob nekaj drobcih, ki so nam jih ponudile nekatere zbirke mozambiške godbe pri različnih založbah, smo se z aktualno glasbeno ponudbo iz te velike afriške dežele prvič resno srečali ob predstavljanju albuma skupine Eyuphuro, od druge ponudbe pa se je poslušalstvu do sedaj zagotovo najbolj vtisnil v spomin Orchestra Marrabenta Star de Mocambique z dvema pri berlinski Piranhi izdanima albumoma. Zdaj jim bomo lahko vsaj ob bok postavili še skupino Ghorwane.
Kudumba je drugi v Evropi izdani album skupine Ghorwane. Prvega z naslovom Majurugenta je izdala leta 1993 pri angleški založbi Real World, vendar je tedaj šel precej neopazno mimo manj pozornih poslušalcev. Po potrditvi visokih glasbenih standardov ter samosvojosti izraza, ki ga predstavljajo na drugem albumu, se bo tak odnos poslušalcev težko ponovil. K temu bodo zagotovo dodale svoje okoliščine. Če je bilo poslušalčevo uho v prvi polovici devetdesetih bolj naklonjeno prepoznavnim latino elementom, ki so oklepali ritme marabente in se seveda prelivali v plesno naravnane noge ob poslušanju Orchestra Marrabenta Star de Mocambique, je to uho zdaj mnogo bolj pripravljeno na tiste oblike mozambiške popularne glasbe, ki so trdneje zavezane tamkajšnji glasbeni dediščini. Prav primeren predstavnik za prehod iz enega na drugo področje je skupina Ghorwane, saj več kot spretno, domiselno, celo humorno, predvsem pa izvedbeno briljantno mehča togost etnične zaveze s popularnoglasbenim pristopom. Močna, 11-članska zasedba ustvarja ognjevit splet zvokov, ki jih proizvajata močni "brass" in tolkalna sekcija, podkrepljeni z izvrstnimi kitarskimi strunami, čez vse to pa plavajo svetli moški večglasni vokali. Skupina izvaja skladbe - na albumu jih najdete deset - ki so vse razen ene delo članov. Posneli so jih nedavno v studiu na Nizozemskem, in to ob pregovorno dobri Piranhini produkciji seveda prispeva h končnemu vtisu, da imamo opraviti s skupino, ki ni vredna samo dolžne pozornosti že zaradi kulturnega miljeja, iz katerega prihaja, ampak predvsem zaradi tistega najvažnejšega: ker je mogoče njeno glasbo z užitkom poslušati, se ob njej zabavati in seveda tudi zaplesati. Ne nazadnje: po vseh historično zbranih žalostih, ki so v zadnjih desetletjih doletele Mozambik, je to srečna glasba, zato je založba album upravičeno podnaslovila: "Stop! And dance in Mocambique."
Zoran Pistotnik