RUBEN GONZALEZ

Introducing Ruben Gonzalez

(World Circuit, 1997)

RAZLIČNI IZVAJALCI

Buena Vista Social Club

(World Circuit, 1997)

V Havani je pred šestimi leti tolpa lesnih črvov zagrešila krut in neodpustljiv zločin. Neusmiljeno je pohrustala klavir, na katerega je igral sijajni glasbenik z imenom Ruben Gonzalez. Dvainsedemdesetletnemu pianistu brez piana, ki ga je za povrh pestila še sklepna revma, tako ni preostalo drugega, kot da se upokoji in se prične spominjati starih zlatih časov kubanske glasbe pred petimi desetletji. Mladi Ruben se je tedaj odpovedal študiju medicine, da bi se mogel posvetiti zgolj glasbi in igrati v orkestru očeta sodobne salse Arsnia Rodrigueza. Kasneje se je pridružil še nekaterim drugim bolj ali manj legendarnim zasedbam in sočasno tudi sam dozorel v eno izmed manjših otoških glasbenih legend. Velika ni mogel postati, saj je le poredko ter za kratek čas vodil lastne skupine in ni nikdar posnel solistične plošče. No, vsaj do lanske pomladi je ni. Predani soneros Marcos Gonzalez (Sierra Maestra) je zaslužen, da se je Rubenova prisilna upokojitev nenadoma in za vselej končala. Marcos je namreč Rubena povabil v havanski snemalni studio, kjer je skupaj s četico častitljivih veteranov urbanega sona in trove (Afro-Cuban All Stars) posnel album, ki se bo v zgodovino zapisal kot izvleček vsega najboljšega polpretekle kubanske glasbene ustvarjalnosti. Takoj za razkošno A Toda Cuba le Gusta so Afro-Cuban All Stars v sodelovanju z Ryem Cooderjem posneli še album Buena Vista Social Club. Ponoven stik z živo glasbo je Rubena Gonzaleza menda tako omamil, da so ga morali po vsakem snemanju dobesedno odtrgati od klavirja. Na snemanja je prihajal pred zoro in nestrpno čakal pred vrati studia, da jih kdo odklene. Ko je končno sedel za klavir, je lahko spozabljen igral do noči. Ry Cooder je ob tej priložnosti izjavil, da v življenju še ni slišal boljšega pianista. Producentu založbe World Circuit, Nicku Goldu, pa je bilo zdaj tudi že kristalno jasno, da si Ruben Gonzalez zasluži samostojno snemanje in da se bo on vrnil domov v London s "ploščo leta". Glasba na albumu Introducing Ruben Gonzalez je, milo rečeno, briljantna. Ruben igra danzone, bolere in guarache eklektično in obenem spontano. Nebeško mehko in obenem zemeljsko trdno. In romantično, ne da bi potočil eno samo solzico. Običajno pričenja v sproščenem živahnem tempu, ki ga postopoma povsem pomiri v skoraj mantrično sanjarjenje, nato skladbo nenadoma prelomi in se preda glasnemu in napetemu poigravanju s spremljevalnimi tolkali in trobento. V teh vzvišeno melanholičnih trenutkih sta Rubenova pianistična virtuoznost in improvizacijska širina najbolj očitni. Z njima v prstih se lahkotno izmika domišljijski omejenosti kubanskih plesnih standardov. Ti so samo navidezno bistvo njegove glasbe. Kot je samo navidezen zadimljen in slabo osvetljen havanski plesni bar, v katerem zaljubljen posedaš, medtem ko poslušaš Rubenov prvenec. V primerjavi z mojstrovino Rubena Gonzaleza je glasba na plošči Buena Vista Social Club slišati mlačno. Pa takšna ne bi smela biti, saj je spletena iz trinajstih skladbic, zasnovanih na zvoku majhnega kitarskega orkestra, ki so ustvarjene, da bi ti mimogrede zlomile srce. Prepevajo pa jih trije ganljivi in izkušeni glasovi: brundajoči tenorist Ibrahim Ferrer, devetdesetletni značajski baritonist Compay Segundo in vselej mlada sedemdesetletnica Eliades Ochoa. Bojim se, da je prav proslavljeni Ry Cooder tisti, ki je po nepotrebnem pomiril strastne kubanske duhove. Predvsem s pretirano uglajeno produkcijo, a tudi njegova slide kitara je pogosto slišati odtujeno. V skladbah El Carretero in Amor de Loca Juventud pa je naravnost moteča. Da ne bo pomote: Buena Vista Social Club je prikupna plošča. Želela sem samo povedati, da srca ne poganja tiha, prozorna voda. Še najmanj na rdečekrvni Kubi.

Sonja Porle