Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Gregor Bauman

ROBERT EARL KEEN

Picnic

(Arista Austin, 1997)

Najnovejša plošča teksaškega glasbenika se v marsičem razlikuje od njegovih prejšnjih šestih neodvisnih izdelkov. To je navedel tudi kot cilj, saj je želel posneti ploščo, s katero bi se odmaknil od povprečnosti in preproste, ponavljajoče se glasbene podlage. V ta namen je najel trenutno enega najbolj zaposlenih glasbenih producentov, Johna Keana (R.E.M., Indigo Girls, Cowboy Junkies...), sestavil uigrano zasedbo, ki ga je spremljala na njegovi zadnji turneji, k sodelovanju pa povabil Margo Timmins, pevko, ki je z “angelskim” glasom dopolnila manjkajoči člen nove zvočne podobe. Pesmi so popotovanja, nekakšen 'road movie' skozi vsakodnevne težave preprostih ljudi, ki žive na robu družbe ali pa so od nje odrinjeni. Določa jim karakterne značilnosti ali pa jih uvršča v zgodbo, v kateri je dovolj prostora za ljubezen, nostalgijo, osamljenost (Undone, Oh Rosie, I Wonder Where My Baby Is Tonight) ter tudi za prestopništvo še nezrelih, neizoblikovanih osebnosti, povezano z alkoholom in mamili. Črta med dobrim in zlim je zelo tanka. To je opazno zlasti v pesmi Shades of Grey, ki govori o treh mladoletnih delikventih, ki pobegnejo od doma, se utapljajo v alkoholni reki, kradejo avtomobile, vse dokler ne eksplodirajo bombe v Oklahoma Cityju aprila 1995; ta tragedija jim seveda spremeni odnos do življenja. Robert Earl Keen je na ploščo poleg sedmih avtorskih pesmi uvrstil tudi tri priredbe; izstopata zlasti McMurtyjeva Levelland (Where’d You Hide the Body, 1995) in Alvinova Fourth of July (King of California, 1994). Posebej zadnja ima za Roberta Earla Keena gotovo globlji pomen, saj se neposredno nanaša na naslov in ovitek plošče Picnic, ko je 4. julija leta 1974 zgorel njegov avto na koncertu, ki ga vsako leto na dan ameriške državnosti pripravlja Willie Nelson. Ploščo zaključuje duet z Margo o usojeni, malce nori ljubezni v pesmi Then Came Lo Mein. Čeprav je poudarek plošče bolj na tekstovni ravni, je tudi zvočna kulisa veliko bolj melodična kot na prejšnjih. Kljub temu pa ne odstopa od temeljnega rock and rolla, kateremu (kot je značilno za teksaške glasbenike) dodaja elemente R’n’B-a in countryja.

Gregor Bauman