Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jure Potokar

SUN RA

The Singles

(Evidence, 1996)

Najbrž je med bralci te revije malo takih, ki so doživeli koncert legendarnega Suna Raja in njegove Arkestre na ljubljanskem jazzovskem festivalu leta 1982, po mojem mnenju še vedno daleč najboljšem festivalu, kar sem jih obiskal. Tudi če ne bi bilo prav posebnih okoliščin, v katerih sem Suna Raja spoznal, bi že koncert zadostoval, da bi postal njegov dosmrtni oboževalec. Tako živopisnega ognjemeta barv, plesa, zlasti pa pristne, radostne in inovativne jazzovske godbe si skoraj ni več mogoče predstavljati. Toda kljub temu je Sun Ra večino svojega ustvarjalnega življenja preživel zunaj običajnih komercialnih glasbenih tokov.

Če odpremo katero od redkih dobrih knjig, ki govorijo o zgodovini jazzovske glasbe, bomo ob geslu Sun Ra navadno našli bore malo. Pa še tisto je pogosto napisano z ironijo ali odkritim posmehom. Človek, ki je trdil, da je bil v znamenju dvojčkov rojen na Saturnu, od tam pa prispel v ZDA, človek, ki si je nadel ime egipčanskega boga sonca in je vodil morda najbolj inovativen povojni veliki jazzovski orkester oziroma Arkestro, človek, ki ni bil samo odličen klaviaturist, skladatelj in aranžer, ampak tudi izjemen inovator in avantgardist, ezoteričen mislec, estet, za nekatere pa celo prerok, je namreč številnim velikim preučevalcem jazza ostal nedoumljiva neznanka. In podobno je bilo tudi z glasbeno industrijo.

V skladu s precej odštekanimi pogledi in življenjskimi načeli se Ra za vse to ni dosti menil. Že sredi petdesetih je začel snemati in izdajati plošče pri lastni založbi Saturn in v naslednjih štiridesetih letih se jih je nabralo skoraj nepregledno število. Založba Evidence, ki skrbi za njegovo zapuščino, je doslej izdala 16 plošč, ampak dela ji še ne bo tako kmalu zmanjkalo.

Toda poleg velikih plošč je Ra izdajal tudi male oziroma EP plošče in popolna zbirka teh je zadnji podvig Jerryja Gordona, enega velikih poznavalcev dela Suna Raja in lastnika založbe Evidence. Poglejmo nekaj dejstev v zvezi s projektom The Singles:

1. Ra je plošče, zlasti male, z ročno izdelanimi nalepkami včasih tiskal v vsega 50 izvodih in jih prodajal na koncertih (iz osebne izkušnje vem, da teh plošč ni bilo mogoče dobiti zastonj za »promocijske namene«, vedno so bile samo naprodaj, in to zgolj za gotovino, še bolj natančno, za dolarje), zato ne preseneča, da je cela skupina raziskovalcev tri leta zbirala material po vsem svetu.

2. Ra teh plošč najbrž res ni izdajal za prodor na vrh pop lestvic v tem, ampak v kakšnem paralelnem vesolju, in najbrž si tudi ni mislil, da jih bo kdaj mogoče poslušati v kronološkem zaporedju.

3. Ra je bil brez dvoma nor, ampak nor v najbolj žlahtnem pomenu te besede, o katerem lahko kaj več izveste pri Henryju Millerju.

Slogovno tako raznolike in nenavadne zbirke si namreč pod kakšnim drugim imenom ni mogoče niti predstavljati. Od doo-wopa do božičnih voščilnic, od bluesa do ritem and bluesa, od swinga do free jazza, pa še vse vmes in včasih tudi skupaj. Ne bom trdil, da so prav vsi posnetki zanimivi ali celo odlični, toda pri pregledu 26-letne ustvarjalnosti najrazličnejših zasedb, ki so nastajale iz Arkestre in Suna Raja ali okoli njiju, kaj takega sploh ni mogoče pričakovati. Vendar je neizpodbitno dejstvo, da je nekatere sijajne Rajeve aranžerske prijeme in značilni zvok Arkestre slišati v večini skladb, od doo-wopa v izvedbi skupine Cosmic Rays do kričavega petja »pevca vesoljske dobe« Yochanana. Prav tako je na teh posnetkih jasno razvidno Rajevo navdušenje nad novimi tehnološkimi dosežki, saj ga slišimo za celo vrsto danes že pozabljenih instrumentov s klaviaturo, ki so bili predhodniki sintetizatorja, ne manjka pa tudi ta.

Ra je pogosto govoril, da izdaja plošče pri založbi Saturn zato, ker bi sicer trajalo dvajset ali trideset let, da bi ta glasba prišla do občinstva. Na vprašanje, zakaj je Ra vse do leta 1982 za to uporabljal tudi malo ploščo, ni lahko odgovoriti, jasno pa je, da jo je najbrž opustil zaradi stroškov, kot je proti koncu osemdesetih opustil tudi velike plošče, ker se je na trgu pojavljalo vse več izdaj drugih založb in ker Arkestra v zadnjih letih zaradi nenehnih nastopov skoraj ni več snemala doma.

Zbirka The Singles nam torej nudi še en, morda najbolj presenetljiv pogled na glasbeno ustvarjalnost Suna Raja, in ker je izvrstno opremljena z zanimivimi, izčrpnimi in duhovitimi spremnimi besedami, ne manjka pa niti zelo natančna faktografija v zvezi z objavljeno glasbo, je brez dvoma eno najpomembnejših založniških dejanj jazzovske glasbe zadnjih let. Užitek, ki ga nudi ob poslušanju, pa seveda tudi ni odveč.

Jure Potokar