MANSOUR SECK

Yelayo

(Stern's Africa, 1997)

Mansour Seck, slepi senegalski pesnik, kitarist in pevec, do nedavnega znan predvsem kot mladostni prijatelj in vztrajni sodelavec Baaba Maala, je s tretjim albumom za mednarodno tržišče prestopil svoj rubikon. Navkljub odličnemu (čeprav s ponovitvijo v "Volume 2" nekoliko ekstenzivnemu) projektu N'der Fouta Tooro smo ga vse do tega albuma prepoznavali predvsem po njegovih sodelovanjih, prijateljstvih in druženjih. Ne nazadnje: tudi pri N'der Fouta Tooro je praktično enakovredno vlogo Seckovi odigral mavretanski griot Ousmane Hamady Diop, ki je prav s sodelovanjem pri tem projektu postal enako tehtno "odkritje" kot sam Seck. Z albumom Yelayo pa je Mansour Seck nespregledljivo zavzel vidno mesto med drugimi vrhunskimi afriškimi glasbenimi mojstri.

Album Yelayo je nastal po prvi samostojni in po odmevih sodeč zelo uspešni Seckovi evropski koncertni turneji, ki je promovirala N'der Fouta Tooro; po svoje je njen neposreden pozitiven rezultat. Po njej se je mojster z uigranim bendom zaprl v znani Studio 2000 v Dakarju in pripravili so ansambelsko izborno uigrano gradivo, ki so ga pozneje za založbo posneli in obdelali v enem izmed francoskih studiev. Prav poudarek na ansambelski igri je prvo, kar sliši pozorno uho in kar lahko zagotovo pripišemo izkušnjam, ki jih je imel Seck z organiziranjem in dejanskim vodenjem glasbenih organizmov, ki so sicer igrali z Baaba Maalom. Ob skupnem prispevku uigrane skupine pa so druge odlike predstavljenih skladb izrazito individualnega značaja. To sta prepoznavna akustična kitara in globok "zemeljski" vokal samega Secka v medigri z drugimi, še posebej tradicionalnimi instrumenti sodelujočih glasbenikov. Ob drugem kitaristu Abdoulazizu Secku in tolkalcu Badi Secku (sorodstvene vezi verjetno niso izključene!) dodajata tradicionalno patino skladbam Demba Dia, ki igra hoddu (neke vrste tradicionalno lutnjo), in Noumoukunda Cissoko s koro. Na albumu je edina koncesija elektrifikaciji v sodobni afriški pop godbi uporaba basovske kitare; posebnost je morda sodelovanje dveh pevk, ki pojeta spremljevalne vokale in že po imenih ne sodita med Seckove rojakinje. Ob poslušanju je očitno, da je dolga turneja prekvasila omenjene sodelujoče v fascinantno ubran ansambel.

V primeri z drugo senegalsko glasbeno ponudbo, ki smo je bili deležni v zadnjem času, utemeljuje Mansour Seck glasbeni izraz v izročilu Fouta (Toucoluer), ki pa ga seveda avtorsko razširja, a na tem albumu nikoli ne izgubi stika z njim. Ni obseden s tehnologijo, zato njegova glasba ne nosi balasta nepotrebne pirotehnike, ki bi ji dajala videz večje privlačnosti ter s tem lažje oziroma širše sprejemljivosti. Dogaja se počasi, umirjeno, a suvereno in nabito z detajli, ves čas znotraj toka, ki ima razpoznavno, trdno usmeritev. V nasprotju z N'dourjem in Maalom, ki na svet že gledata z zvezdniških višav in velikih mednarodnih odrov, ali kakšnega Ismaela Loja, ki ostaja nekako na pol poti med izročilom in včasih že nasilnimi poskusi, da bi se prebil v mednarodno afriško ozvezdje, si je Mansour Seck naložil arhaično vlogo vandrajočega trubadurja senegalske glasbene scene, vlogo pravega griota s konca 20. stoletja, ki pozna preteklost in živi s problemi sedanjosti, ki pa mu je jasna tudi prihodnost, povezana z njegovim početjem. Prav to pa je okvir, v katerem se dogodi njegovih dvanajst izbornih skladb na albumu Yelayo.

Zoran Pistotnik