Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Sonja Porle

TARIKA

Son Egal

(Xenophile, 1997)

Minilo je sto let, odkar je Madagaskar izgubil državno samostojnost. Takrat, leta 1897, so Francozi vrgli s prestola otoško kraljico Ranavalono III. Da bi utrdili osvajalsko vlado, so si pomagali z vojaki iz zahodnoafriških kolonij, imenovanimi Tirailleur Senegalais. Večina afriških rekrutov se je namreč tedaj urila vojaških veščin v Senegalu. Senegalci, kakor so ljudje pričeli klicati črne vojake, so leta 1947 v največjem ljudskem uporu proti zahrbtni kolonialni oblasti pod vodstvom francoskih oficirjev pobili sto tisoč Malgašev. Potemtakem se ni moč čuditi, da so otočani odtlej demonizirali za lahen odtenek temnejše afriške brate, in še dandanes strašijo poredne otroke z besedami: "Prišel bo Senegalec in te pojedel." Album Son Egal (Enakopravni zvok) - pravi odločna idejna duša kvinteta Tarika, pevka, multiinstrumentalistka in skladateljica Hanitra - naj bi pomagal zaceliti zgodovinsko rano in spraviti Malgaše in Senegalce, saj so bili oboji vendarle žrtve ene in iste izkoriščevalske politike. Glasbeno se Senegalci in Malgaši na Son Egalu niso samo spravili, temveč spojili. Zvok kore in tamtama, senegalskih glasbenikov Kawdinga Cissokhoja in Massambe Diopa (člana Afro Celt Sound System in Maalovega orkestra Daande Lenol), se vpleta v razkošen Tarikin malgaški zvok hkrati mehko in naelektreno. Produkcijski prijemi Martina Russella in Simona Emmersona (prav tako Afro Celt Sund System in Baaba Maal) pa so poskrbeli za najučinkovitejšo zlitje modernega zaokroženega zvoka s čutnostjo tradicionalne glasbe, kjer splošno ne izniči vrednosti detajla. Son Egal bo, skratka, zasluženo pristal na vrhu najžlahtnejših dosežkov letošnje svetovne glasbe. O Tariki oziroma Tariki Sammy, kot se je skupina imenovala, dokler je ni zapustil in odšel na svoje ustanovitelj Sammy, se že od pričetka devetdesetih, ko smo na Zahodu nenadoma odkrili glasbeni zaklad Madagaskarja, govori kot o najbolj vroči in začinjeni madagaskarski skupini. Hvala se mi je vedno zdela malce pretirana. In mislim, da je tudi bila, saj so D'Gary, Justin Vali Trio in Njava vendar iz istih krajev. Nisem se namreč mogla otresti občutka, da Tarika medtem, ko zaprisega čistemu ljudskemu izročilu, brodi v formalni folklorizem. Ko pa glasbeni kritiki pojejo hvalo Son Egalu, se jim veselo pridružujem.

Sonja Porle