GIANLUIGI TROVESI OCTET

Les Hommes Armés

(Soul Note, 1996)

Tematski preskok enega vodilnih italijanskih in evropskih jazzovskih glasbenikov zadnjih let, Gianluigija Trovesija, na tem albumu sprva ponuja presenečenje; tokrat preigrava popularnogodbeno temo iz srednjega veka, natančneje kontrapunktno, zgodnjo polifono godbo burgundskih in flamskih muzikantov iz 12. ali 13. stoletja. Le-to so kasneje uglasbljali mnogi zgodnjeevropski skladatelji, "rabil" jo je Palestrina, pa Carissimi. Trovesi jo je na specifičen način, s simpatijami do ljudskih (popularnih) godb, kar velja tudi za pesmi "oboroženih" ali "uokvirjenih" mož, vitezov, kakor že pač beremo naslov, prelil v jazzovski slog. Četudi v ozadju ostaja nemara idealizirana romantična projekcija o vitezih, njihovih dvorskih ljubeznih, bojih na življenje in smrt, je pred nami predvsem konsekventna sodobna predelava popularne godbe nekega časa, popularne v smislu nezmožnosti določitve avtorstva teh napevov, kjer jazzovska imaginacija, utemeljena v "evropskem" načinu in percipiranju jazza, za osnovni motiv vzame stare glasbene teme in jih istočasno prikraja "duhu časa": spoštljivo, sledeč kontrapunktu, sodobno, sledeč zapovedi kreativnosti v jazzovskem polju, in tradicionalno, sledeč močni tradiciji jazza, ki ne ostaja ujet v neke večne, "fiksne" konvencije izvajanja in skladanja, marveč jih ves čas prenavlja, nadgrajuje.

Gianluigi Trovesi ni zgolj izvrsten vodja zasedb, avtor in aranžer, v zadnjih letih predvsem igrivega okteta, marveč tudi fenomenalen inštrumentalist, predvsem klarinetist. V veščini, virtuoznosti igranja na klarinete, ga po sicer mehkejšem, melodičnem slogu in izvajalski moči lahko primerjamo le z Louisom Sclavisom.

Les Hommes Armés ponujajo možnost umestitve v očitni trend v evropskem jazzu. Gre sicer za latentno, a danes toliko bolj izstopajoče iskanje glasbenega navdiha v zakladnici godb, ki bi jih lahko uvrstili v popularno glasbeno tradicijo "visoke" evropske glasbene kulture. Spomnimo se Mozarta in Satieja Vienna Art Orchestra, Westbrookovega Rossinija, Carmen Enrica Rave, Rameauja Louisa Sclavisa. Je odraz "mrtvega teka" v jazzu, ki očitno potrebuje inspiracij od zunaj. Sočasnost različnih projektov pri Trovesiju nam pač lahko namigne marsikaj, predvsem to, da je težko "preživeti" znotraj jazzovske ortodoksije, utesnjujočega dominantnega kvazi-tradicionalizma.

Trovesijeva poteza je intrigantna, realizacija še bolj. Jazzovska estetika, način izvajanja, improviziranje med skladanimi/aranžiranimi deli toliko bolj štrlijo ven. In to v preigravanju starega metra, všečnega vijuganja melodij, ki ga Trovesi skladno prevaja v sodobni jazz format. Ob dveh osnovnih temah, ki variirata srednjeveško godbo, je treba opozoriti vsaj še na dve "trovesijevski" potezi: na njegovo večno fascinacijo nad tangom, ki ga v kratkih kosih duhovito preklada, in na hommage jazzovski tradiciji, Ericu Dolphyju, jasno, inventivnemu basklarinetistu, in Duku Ellingtonu, mojstru velike jazzovske forme. Les Hommes Armés so dobili bitko in pridobili naklonjenost jazzovskih zaljubljencev.

Ičo Vidmar