YO LA TENGO

I Can Hear The Heart Beating As One

(Matador, 1997)

Po albumu Electr-O-Pura, polnem malih presenečenj (beri odštekancij, predvsem po zaslugi Jada Faira), se je zakonski par Georgia Hubley - Ira Kaplan ob pomoči basista Jamesa McNewa vrnil v bližino tistega, kar je že postalo njun zaščitni znak. Je pa res, da lahko takole podtalno, za postvelvetovskim zvokom, zaslutimo sodobne vplive, za katere je predvsem Ira nadvse dovzeten. Nekdaj glasbeni kritik, kmalu naveličan preverjanja ustvarjalnosti drugih, sedaj v lastnih kreacijah pobira od vsepovsod. Ne sramuje se napeva Bird Bath Burta Bacharacha, ki si ga je izposodil v izvrstni skladbi Moby Octopad. Večglasno petje je nedvomno "ukradel" pri obalnih fantih, njihovo Little Honda pa preoblekel v slogu The Jesus And Mary Chain. Na drugi strani je izkoristil uporabno minutažo cedejev in si privoščil kar desetminutno psihedelično trip improvizacijo Spec Bop. Izstopa še Autumn Sweater, ki z rahlo hiphopovskim ritmom in s preprostimi klaviaturami kar kliče po ritmičnih variacijah, dejansko uresničenih na dodanem singlu s štirimi remiksi.

Najbolj uspele pesmi so vseeno globoko zakoreninjene v ameriški tradiciji. Tu Ira in Georgia pokažeta izreden občutek za pesem kot tako. Tistih nekaj akordov, ki jih vešče obrača Ira, je povsem dovolj za uresničitev razpoloženj. Georgia prav tako ni rojena na bobnarskem stolčku, a njeno znanje povsem zadošča. Zares zablesti v nežnih skladbah, ko prevzame vodilno vlogo pevke ali le doda spremljevalne glasove. Vse to nas napelje na žametni pol Velvet Underground, skupaj s hipnotično repetitivnim ritmom, na katerega Ira stoično nalaga kitarski feedback.

Pesmi Yo La Tengo so vse preveč preproste in iskrene, da bi se lahko kosale s preproduciranim "sodobnim" rockom. Tako skupina ostaja v klubih, kjer se ji za prihodnost ni bati. Privzeti slog in zvok sta zagotovilo trajnosti, ki ji Yo La Tengo vsakič dodajo kanček novosti. Pri tem so vsaj tako pazljivi, kot njihovi veliki vzorniki, ki jim leta ne morejo do živega.

Janez Golič