LINK WRAY

Shadowman

(Ace, 1997)

Album odpre naraščajoči hrup v skladbi Rumble On The Docks, ki se prevesi v navdahnjeno, težko in počasno izvedbo kultne Heartbreak Hotel. Sledi bojevit instrumental Geronimo, potem pa raztegnjen Linkov vokal v skladbi Young Girl. Nočna Moped Baby je uvod v bleščečo izvedbo Run Through The Jungle, ki ji sledi Elvisovska I Can't Help It. Night Prowler je dober, toda za Linka Wraya le povprečen instrumental. It Was So Easy je rockovska popevka o minulih časih, kjer Link znova razkazuje svoje melanholične vokale. Timewarp/Brain Damage je že spet dober, toda za Linka Wraya le vsakdanji instrumental. Predzadnja pesem Listen To The Drums je bojevita, a mestoma razvlečena rockovska skladba. Sklepna in naslovna Shadowman pa je dokaz, da človek, ki je sicer že veliko povedal na instrumentalnem področju, še zdaleč ni izstrelil vseh nabojev.

Mlajši glasbeniki, ki jih je navdahnila Wrayeva zapuščina, so sicer zmožni posneti zabavnejše plošče. Nimajo pa gradiva za velike zgodbe, in to Shadowman je. Shadowman je zlahka eden najboljših instrumentalov, kar jih je posnel utemeljitelj rockovske kitare. Pač eden tistih, ki ustavlja pogovore in ustvarja tisto neudobno tišino. Je skladba, ki potrjuje, da v vsaki drzni in pravični kitari leži senca Linka Wraya. Razen te univerzalne kitarske čarovnije je v celoti gledano "novi Link Wray" vsekakor konsistentna plošča. Zahvaljujoč periodični razporeditvi močnih pesmi je dobro tempiran album, na katerem Link Wray pri 67 kaže vitalen in vzburljiv kitarski in rockovski erudizem. Z bazičnostjo in brzdanjem eksuberance. Je pa tudi plošča, ki je manjša od genialnega sklepnega instrumentala. S časom tako ali tako ostanejo le še pesmi. In nato le še zvok.

Terens Štader