Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

WU-TANG CLAN

Wu-Tang Forever

(Loud, 1997)

Če bi Milan K. spremljal dogajanje na rap sceni, bi novembra 93 zlahka rekel, da nič več ne bo tako, kot je bilo. In prav bi imel. Ko namreč enkrat posnameš ploščo, ki tako radikalno spremeni 'faco' in identiteto neke glasbene zvrsti, kot je prvenec Wu-Tangovcev Enter the Wu-Tang (36 Chambers) spremenil 'rapasti' svet, te čaka težaško delo ohranjanja kvalitete in izvirnosti na drugencu.

Wu-Tang se je sindromu padca kvalitete na drugem preizkusu spretno izognil s serijo petih solo albumov članov. Strategija je zmedla kritike in glasbeno industrijo: kritiki so govorili o razpadu Klana, industriji pa ni šlo v račun, da vsak solist muzike izdaja pri drugi založbi. Wu-Tang so bili tako v bistvu vseskozi na sceni, čeprav jih uradno ni bilo.

Wu-Tang Forever ne prinaša nič pretresljivo novega, le zvok je mogoče malo manj zašpičen (RZA ga je šilil v Kaliforniji) in besede so malce širše zastavljene, saj sežejo tudi v bolj modre in socialno ozaveščene globine. Otvoritveni kos je tako na klasiko Revolution Will Not Be Televised naslonjena poema o pomembnosti družinskih vrednot: medsebojni ljubezni med moškim in žensko, ki da je prazna brez sadeža - kopice zdravih otrok. A eskadejevski dojem se razblini večkrat, najočitneje pa v komadu Maria, kjer besede spet sežejo čez mero dobrega okusa, poslušalec pa še naprej ostaja na suhem: kontroverznosti, paradoksom in skrivnostim Klana se pač ne da priti do dna.

Wu-Tang so besedno in produkcijsko verjetno še vedno tehnično najbolje podkovana združba v hip hopu konca devetdesetih in pri Wu-Tang Forever me moti le dobesednost naslova: na koncu drugega diska je stvar že tako razvlečena, da ji ni videti konca.

Napo-Lee-Tano