16 Horsepower

Moč šestnajstih kot oglje črnih konj

David Eugene Edwards se je z juga podal na pot. Razmajano kočijo je vleklo šestnajst kot oglje črnih konj, sam pa je v zadnjem delu voza raztegoval meh diatonične harmonike in obiral strune bendža ter v stihih pripovedoval zgodbe, navdihnjene z biblijsko simboliko.

Toliko goreče vere in prepričljivega podajanja prirejenih svetopisemskih zgodb, kot jih na koncertu ponuja vodja zasedbe 16 Horsepower, že dolgo nisem doživel. Ob prvem srečanju z njimi nam najprej pride na misel primerjava z The Gun Club in z njihovim pevcem Jeffreyjem Leejem Pierceom. Način petja, celo glas sta podobna, a 16 Horsepower širijo svoje slogovne možnosti čez ozke rockovske okvire, spogledujejo se s hillbillyjem in cajunom, ne sramujejo se sto in več let starih glasbenih izročil z vseh koncev sveta. Obenem so zelo sodobni, njihov zvok je bogat in glasba treska z neustavljivo močjo.

Evropa je pri 16 Horsepower v prednosti pred Ameriko. Novi, drugi pravi album z naslovom Low Estate je že na naših policah prodajaln plošč, medtem ko se bo čez lužo pojavil šele prihodnje leto. Ob izidu novega izdelka sem se imel priliko v središču urbanega velemesta, v restavraciji londonskega hotela Regent Plazza, pogovarjati z dvema originalnima članoma skupine: s pevcem, kitaristom, harmonikarjem in bendžoistom Davidom Eugenom Edwardsom in z bobnarjem francoskega rodu Jeanom-Yvesom Tolajem.

Ime skupine sicer napeljuje na moč kakega dvokolesnika, s katerim bi se David v mladosti podil po ulicah domačega Denverja v Koloradu, vendar (kot pojasnjuje Jean) ime skupine izhaja iz mitologije:

"Zamisel za ime je prišla z več koncev hkrati. Neka ameriška legenda pripoveduje o možu, ki je izgubil ženo in jo sedaj išče z vprego, ki jo vleče šestnajst črnih konj. Navdih je prišel iz teh konj, iz njihove moči. Torej nima opraviti z motorji kakršne koli vrste."

Mnogo skupin se leta in leta potika po majhnih, neuglednih klubih in išče način za normalno preživetje. 16 Horsepower imajo res srečo - uspelo jim je tako rekoč takoj. Še preden so izdali le singel ploščo, že jih je pod okrilje vzela velika založba AandM in založila vse njihove plošče. "Ko smo začeli iskati založbo, smo najprej vsem potencialnim založnikom poslali demo kaseto. Pričakovali smo odgovor katere od ameriških neodvisnih gramofonskih hiš, a odgovorili so nam le veliki, kot Sony, MCA... Še zdaj ne vemo, zakaj. No, kar nekaj izkušenj imam s tovrstnim poslovanjem, poznati moraš prave ljudi, jih povabiti na koncert. Ljudje z AandM so bili navdušeni in pokazali so pripravljenost, da se ukvarjajo z nami. Bilo je res preprosto, kar preveč preprosto, vsaj za ameriške razmere," pravi Jean.

Tako je pred dvema letoma najprej izšel maksi singel s šestimi pesmimi, naslovna Haw se je leto kasneje pojavila tudi na prvencu Sackcloth'n'Ashes. Ne čudi, da je naslov prevzet iz svetega pisma. To so pač vplivi iz otroštva - kakršni koli že so, nas zaznamujejo za vse življenje.

"Mnogi ljudje še vedno črpajo iz biblijskih zgodb, simbolov, nazorov... Verjamem v vse to, do zadnje črke. Verjamem v Boga, verjamem v hudiča, v Jezusa, angele in vse, kar gre zraven. Ker gre za celovito verovanje. Če verjameš v eno stvar iz biblije, moraš verjeti še v vse drugo. Pri meni je tako že od otroštva," razlaga David.

Skupina je nastala, ko sta se v Los Angelesu srečala prav David in Jean. Takrat sta oba igrala v drugih zasedbah, David v Denver Gentlemen in Jean v Passion Fodder. Iz skupnih druženj se je razvilo nerazdružljivo prijateljstvo, in ko sta se skupini razšli, so nastali 16 Horsepower. Trio je zaokrožil še basist Keven Soll, ki je po prvem albumu odšel, zamenjala sta ga nova člana, oba stara znanca obeh originalnih članov skupine. "S Kevenom smo se razšli zaradi različnih pogledov na prihodnost skupine. Sedaj, ko smo štirje, nam je pravzaprav težje. Več ljudi je v skupini, težje se usklajujejo; potrebuješ več glasbil, več opreme. Obenem sta se morala naučiti starih pesmi," pojasnjuje Jean.

Novost na novi plošči je tudi producent, John Parish. Res je šele v zadnjih letih izstopil iz sence, a že pred desetimi leti je deloval v bristolski zasedbi Automatic Dlamini, pomagal še mnogim, denimo Walls Of Voodoo, in dosegel končno priznanje kot tesni sodelavec Polly Harvey. "Poslali smo mu naš prvi album in napisali, kako radi bi ga imeli za producenta," pripoveduje Jean. "Res cenimo njegovo delo s PJ Harvey na njuni skupni plošči in tisti prejšnji,To Bring You My Love. Ker smo snemali v Louisiani, se je za mesec dni preselil iz Anglije, hodil je na naše koncerte in se posvetil vsaki pesmi posebej. Nikoli nam ni ničesar vsiljeval. Dodal je nekaj zamisli in prisoten je tudi kot glasbenik. Praktično v vseh pesmi igra tolkala, kitaro, klaviature in ksilofonom."

16 Horsepower so ena od tistih skupin, ki posredno skrbijo, da spomin na Jeffreyja ne bo usahnil. The Gun Club niso imeli sreče. Ne prijateljev. Jeffrey je živel le za glasbo, njegov boemski način življenja pa ga je poslal v prezgodnji grob. Podobnost v glasu in petju je verjetno res naključna - načinu petja se človek še priuči, barvo glasu pa lahko spremeni le operacija ali druga fizična sprememba v telesu. Sicer pa je mejo med namerno in nenamerno podobnostjo skoraj nemogoče določiti. "Povsem razumem ljudi, ki nas primerjajo z The Gun Club. Rad imam Jeffreyja, njegov glas in petje. Primerjava z njim me ne vznemirja; bolje, da me primerjajo s kom, ki ga cenim, kot s kom, ki ga ne bi imel rad. Tudi Jeffrey ni bil pravi pevec. Druži naju podoben način podajanja sporočil. Oba pripovedujeva in poskušava peti obenem, tako besede lažje pridejo do ljudi," razmišlja David, in ko raztegne svojo diatonično harmoniko oziroma bandoneon, 16 Horsepower dovolj očitno pokažejo na vpliv tradicije, v tem primeru predvsem cajuna. Glasba francoskih priseljencev se je dodobra ukoreninila na novi celini, prevzeli so jo tudi črnski prebivalci in jo preoblikovali v zydeco. Glede na to, da je Jean rojen Francoz, ki se je s trebuhom za kruhom podal v obljubljeno deželo, bi pomislili, kako je prav on navdušil Davida nad glasbo svojih daljnih rojakov, toda: "Ne, vpliv cajuna in hillbillyja prihaja predvsem iz Davida. Sam nisem poslušal tovrstne glasbe, vse dokler nisem pred devetimi leti prišel v Ameriko in spoznal to zapuščino. A od vekomaj smo vsi poslušali sodobnejšo folk in country glasbo, Johnny Cash in Bob Dylan sta bila vedno naš veliki vpliv. Ja, radi imamo folk glasbo, morda bolje rečeno ljudsko glasbo. Ne vem, če poznaš Muzsikas z Madžarske, rad imam glasbo starih Keltov, irsko ljudsko glasbo. Menim, da sta cajun in hillbilly zelo blizu tega; to je ljudska glasba in povsod po svetu lahko začutiš podobnosti. Seveda obstajajo razlike, in to je krasno." David pa dodaja: "Moji glasbeni vplivi prihajajo predvsem od mojega očeta in starega očeta. Doma smo veliko poslušali Hanka Williamsa, Johnnyja Casha; vpliv so tudi pesmi, ki so jih prepevali v cerkvah. Vse to mi je ostalo blizu in postalo del mene. Ker sem odraščal v sedemdesetih in osemdesetih letih, sem seveda poslušal takratni rock. Posebej sem se navduševal nad skupinami, ki so gojile podoben odnos do stare glasbe kot jaz, na primer The Cramps in The Gun Club."

Pred leti smo plesne različice skladb, namenjene klubskim podijem, pripisovali le angleškim in morda še evropskim pop in rock izvajalcem. Navada se počasi in zanesljivo seli čez lužo. Konec koncev je v Ameriki uspelo tudi Prodigy. Sedaj so podlegli celo tisti, ki jim tega pred leti ne bi pripisali. Jon Spencer je med prvimi rockerji dovolil remikse skladb s plošče Orange, že prej je na veliko remiksal Foetus, z valom hiphopa so meje nerazdružljivosti dokončno padle. Sedaj se strahoma sprašujemo, kdo bo naslednji? "Razmišljali smo o plesnih remiksih pesmi Black Soul Choir, ker mi je res všeč nekaj prvih plošč skupineNew Order. To še ne pomeni, da zahajam v plesne klube; ampak če ima glasba globino in prenaša pristna občutja, če ima dušo, potem ni pomembno, ali je plesna glasba ali bluegrass ali kar koli drugega. Rad imam vse vrste glasbe," poudarja David.

Četudi za 16 Horsepower skrbi velika založba, ostajajo majhna skupina. Najbolje se počutijo na malem odru, v Londonu so na primer nastopili v klubu Water Rats pred komaj več kot sto obiskovalci. "Veseli smo vsakogar, ki pride na naš koncert," zatrjuje David. "Ne glede na to, ali je prišel zaradi nas ali le zaradi družbe. Odzivi pa se večinoma razlikujejo po tem, ali nas občinstvo že pozna. Čeprav radi nastopamo tudi pred ljudmi, ki se prvič srečajo z nami, ker vsi debelo gledajo in se sprašujejo 'kaj je to?'."

Ja, koncerti 16 Horsepower so posebno doživetje. Kvartet streže s široko izbiro glasbil, basist Pascal Humbert se poslužuje velikega akustičnega basa, v rockovskih skladbah pa preide na električno basovsko kitaro. V tem smislu je še najbolj zaposlen Jeffrey-Paul, saj lahko potegne z lokom po čelu in violini, poprime za mandolino in preprosto doda električno moč kitare. V ospredju pa je David, ki sede na barskem stolčku vso pozornost namenja besedam, jih z gibi podoživlja in s poudarki v glasu dopolnjuje ter vsakih nekaj pesmi zamenja kitaro s harmoniko in harmoniko s bendžom. Iz pesmi v pesem postaja bolj vznemirjen, polno predan tistemu, kar želi deliti z občinstvom. "Odkar igram glasbo, in tega bo sedaj osem let, med nastopom sedim na stolu," razlaga. "Tako se počutim udobno in ozemljeno, bliže samemu sebi in lahko se osredotočim na glasbo in petje. Lažje bi bilo noreti po odru, saj veš, vsi te obožujejo, ampak vsa ta rock'n'roll stvar..."

Janez Golič