Amy Lynn Barber

Glasbeniški krogi v Ljubljani so se v minuli sezoni lahko prepričali, da poleg lagodne in zimzelene godbe obstaja tudi glasbena ponudba drugačne vrste. Na vznemirljive, drugačne in včasih tudi izzivalne poti nas je popeljala ameriška glasbenica Amy Lynn Barber. Njen ciklus Percussion plus je odkrival pisano družino tolkal v prijateljski navezi z drugimi glasbili. Amy Lynn Barber je zasnovala bogato abonmajsko sezono koncertov, temelječo na programu soočenj slovenskih del s tujimi skladbami in posvečeno barvitim instrumentalnim skupinam. Njena programska zamisel je poudarjala glasbo našega časa in srednjeevropskega prostora, kot Američanka pa jo je seveda žlahtnila s skladbami rodne dežele. Sodobna ameriška glasba je - na njeno pobudo in predvsem zaradi njene izjemne požrtvovalnosti - za teden dni vstopila tudi v Evropski mesec kulture v Ljubljani. Projekt George Crumb v Ljubljani je prepričal tudi največje skeptike o nujnosti bližnjih spoznavanj sodobne ustvarjalnosti. George Crumb, eden največjih skladateljev ameriške glasbe danes, je kar deset dni radodarno delil znanje in izkušnje vsem, ki so mu želeli in znali prisluhniti. Dva dragocena projekta Amy Lynn Barber sta zamejila njeno veliko glasbeno sezono pri nas.

Med ameriškimi glasbeniki je bilo nekdaj skoraj pravilo, da jih je prva pot v Evropo zanesla najprej na študij v Pariz. Stereotip "Amerikanca v Parizu" pa tebe očitno ni pritegnil. Izbrala si, za tedanje čase, prav gotovo precej nemirno mesto - Prago.

Zelo veliko sem potovala in tudi jaz sem seveda obiskala Pariz. To se sicer ni zgodilo med prvim turističnim obiskom, pozneje pa me je v Evropo zanesla želja po raziskovanju muzikoloških arhivov. V Pragi sem leta 1989 želela nadaljevati te vrste raziskav, kmalu pa sem dobila Fullbrightovo nagrado za profesorja in tako sem za leto dni odšla predavat na praški konservatorij. Prepričana sem bila, da bom ostala le leto dni in se nato vrnila na domačo univerzo v Ameriko. Toda v letu 1989 se je zgodila "nora Evropa" , dogajalo se je veliko vznemirljivih stvari, in še preden sem se zavedla, je minilo šest let. Torej šest let sem preživela v Pragi.

Kako si doživljala tedanjo Prago. Srečanje s popolnoma drugačnim svetom je zate, Američanko, verjetno pomenilo občutni pretres?

Večkrat pravim, da sem bila v pravem času na pravem mestu. Nikoli si nisem predstavljala, da bom lahko prisostvovala tako fantastičnemu trenutku v zgodovini. Ko sem leta 1989 odšla v Prago, je bilo vse tako mračno, zatohlo, sivo, vladala sta komunizem in popolna represija. Meni se je res zdelo nenavadno, da je vladala ruska vojska, da so bile razne vrste kontrol. Seveda so me kot tujko tudi zelo natančno opazovali, odpirali so mi pošto, prisluškovali telefonu, vendar pa se je vse zelo hitro spremenilo. Novembra 1989 je prišlo do "revolucije" in meseci, ki so sledili, so bili polni navdušenja, veselja. Čez nekaj časa pa se je začelo težko delo, graditev nove dežele. Ekonomija je bila v razsulu, ekološka zavest uničena, politična struktura katastrofalna. Potrebno se je bilo lotiti temeljitih reform, in to je bilo tudi zelo boleče. Nastali so številni problemi, življenje je postajalo čedalje dražje, ljudje so izgubljali stanovanja... Ta proces sprememb se še vedno nadaljuje. Najtežje pri vsem je namreč sprememba mišljenja ljudi. To se ne da tako hitro spremeniti. Mislim, da je komunistični režim v nekdanji Češkoslovaški naredil izjemno delo pri destrukciji človeškega duha. Izločil je vrednote, kot so poštenje, odgovornost in delavnost ter dostojno ravnanje z ljudmi. Seveda se stvari danes spreminjajo na boljše in današnje Prage kar ne moreš prepoznati. Nekatere stvari so veliko boljše, še vedno pa obstajajo "problemi stare strukture".

Kako so obdobje prehoda doživljali glasbeniki? Znana je anekdota iz šestdesetih let, da so bili glasbeniki edini študentje, ki se v času zasedb univerz niso zavedli družbenega vrenja. Učilnice na konservatoriju so bile enake kot v mirnem obdobju...

Mislim, da tega ni potrebno posploševati. Ko slišim te vrste komentarjev, najprej pomislim na orkestre, na opero in razne vrste drugih institucij, kjer se način razmišljanja ne razlikuje od državnega mnenja. Seveda pa so bili in so še drugačne vrste glasbeniki; najdemo jih med solisti in tudi med komornimi glasbeniki - in ti so še vedno pripravljeni zelo trdo delati.

Kakšno je bilo tvoje delo na konservatoriju?

Na konservatoriju sem učila tolkala kot solistični instrument in ansambelsko igro. Vodila sem tolkalno skupino, imela sem tudi predavanja o literaturi za tolkala. To je bila zares ena izmed stvari, ki so jo tedaj najbolj potrebovali. Seveda ni presenetljivo, glede na zaprtost mej, da ni bilo znanega več repertoarja z zahoda. Imela sem tudi predavanja na drugih univerzah - na češki akademiji znanosti in umetnosti, na muzikološkem institutu, na Karlovi univerzi, češki glasbeni fondaciji. To so bila predavanja o muzikoloških stvareh, večinoma o sodobni ameriški glasbi.

Različni pristopi h glasbi, načini igranja in šole se pogosto sklicujejo na nacionalno tradicijo; tako imamo npr. francosko šolo pihalcev, izjemno argentinsko šolo klavirja... Ali bi lahko trdili, da obstaja ameriška šola tolkalcev?

Vsak tolkalec bi se danes strinjal z mano, da so ZDA rojstni kraj posebnega načina igranja na tolkala, igranja, kakor ga poznamo danes v solistični in tudi komorni sodobni glasbi. To zveni morda paradoksalno glede na dejstvo, da so najpomembnejše "inovacije" prispevali Evropejci (Stravinski, Bartok, Hindemith). Zaradi dveh svetovnih vojn pa je prišlo do velikih migracij in ZDA so tako prevzele vrsto novosti. Ameriški skladatelji, npr. John Cage, Lou Harrison in Varese, so nadaljevali tradicijo. Ta tradicija izhaja iz dvajsetih let našega stoletja. Tolkala so danes pomemben del programa univerz, glasbenih šol. Vsaka univerza - in teh je na stotine - ima svoj tolkalni ansambel. V ZDA je prav gotovo največ tolkalcev in tam je tudi največja šola tolkal na svetu. V drugi polovici stoletja je prišlo do čudovitega razvoja tudi v Evropi in danes ni mogoče več reči, da se stvari dogajajo samo na enem mestu. Tudi Japonska ima odlično tolkalsko šolo.

Kje v ZDA in pri kom si študirala?

Študirala sem na treh univerzah na vzhodni obali. Znane so po konservativnem načinu poučevanja, Bostonska univerza ima zelo veliko in staro glasbeno šolo, z bogato tradicijo in odličnimi profesorji. Slovi kot konservativna šola. Rada pa bi ob tem posebej izpostavila, da smo tolkalci redko konservativni ljudje, saj naš program temelji predvsem na glasbi našega stoletja, zato te oznake pri šolanju tolkal prav gotovo ne veljajo. Po opravljenem magisteriju iz glasbe na Univerzi v Massachusettsu, sem študij nadaljevala na Hartt School Of Music v Connecticutu in doktorila iz tolkal in glasbene zgodovine.

Če že govoriva o konservativizmu, v glasbenih krogih je dolgo vladalo prepričanje, da tolkala niso za ženske. V Evropi je vse te predsodke ovrgla izjemna angleška tolkalka Evelyn Glennie. Kakšne so bile tvoje izkušnje, tvoj komentar?

Evelynn Glennie je prav gotovo najbolj znana tolkala, ni pa prva in edina. Posebej bi rada izpostavila odlične japonske tolkalke, specialistke na marimbi in tudi na drugih tolkalih. V ZDA je trditev o tolkalih kot instrumentu za moške že davna zgodovina. Na vsaki ameriški šoli danes najdete polovico tolkalk.

V minuli sezoni smo te v Ljubljani spoznali predvsem po zaslugi izjemnega projekta Percussion Plus - Tolkala in... Ali te je k temu spodbudilo nemirno praško obdobje?

Pravzaprav sem takšno vrsto koncertov pripravljala že v ZDA, ko sem predavala na univerzi v Teksasu. Meni osebno so seveda zelo všeč solistični koncerti tolkal, težko pa pritegnejo občinstvo, zato sem začela raziskovati širši repertoar. Najprej sem se osredotočila na due - na kombinacijo instrumenta iz skupine tolkal in iz drugih skupin. Odkrila sem zelo veliko gradiva in tako sem lahko organizirala koncerte. Doživeli smo veliko uspeha, zato sem tudi v Pragi najprej nadaljevala s tem projektom. Uspeh se je znova ponovil. Koncerte smo prirejali v štirih dvoranah, sodelovali so izvrstni glasbeniki, z nami je igralo nekaj najboljših čeških glasbenikov. Češki skladatelji so za nas napisali veliko novih del, igrali smo tudi veliko ameriške glasbe ter skladbe ustvarjalcev iz drugih delov Evrope in z Japonske. Mislim, da mi je uspelo uravnotežiti in tudi soočiti češko glasbo z ustvarjalnostjo sveta. Ko sem prišla v Ljubljano, sem takoj opazila, da bi lahko tolkalni abonma zapolnil programsko vrzel v koncertni ponudbi, in tako je za nami uspešna prva sezona. Izvedli smo nekaj slovenskih del, nekateri slovenski skladatelji že pišejo nova za prihodnje koncerte. Mislim, da so bili ljudje presenečeni, koliko in kakšna literatura obstaja za takšen sestav. Zelo sem se trudila, da bi ponudila pravo razmerje težjih, disonantnih, težko poslušljivih skladb z lahkotnejšimi, dostopnejšimi. Mislim, da nobeno občinstvo na svetu ni pripravljeno ves večer poslušati samo najbolj zahtevno, težko razmišljujočo sodobno glasbo. V program sem navadno uvrstila tudi katero od del srednjeevropskih skladateljev, seveda so bile na vrsti tudi skladbe zahodne Evrope, Amerike in Japonske.

Organizacija koncertov ni lahka stvar. Ali obstajajo kakšne vzporednice med prirejanjem koncertov pri nas v Sloveniji in na Češkem?

Ja, seveda so, ampak raje kot s Češko bi naredila primerjavo z ZDA. Moram biti poštena in priznati, da je veliko težje organizirati koncerte tukaj v Sloveniji kot v Ameriki in v Zahodni Evropi. Birokracija je veliko močnejša, izkušnje s tovrstnim programom, s takšno vrsto instrumentov pa veliko revnejše. Vedno znova je potrebno ljudi prepričevati o vrednosti teh koncertov. Ni težko samo dobiti finančno podporo, zelo težaven je celotni proces od najave, prenosa instrumentov na oder itd. Tolkala sestavlja zelo zahtevna skupina instrumentov, zato je potrebno predhodno misliti na prostor za vaje, kakor tudi na pripravo za koncert. Tolkalec nikoli ne pride samo na oder in sede k instrumentu. Na splošno pa mislim, da je organizacija koncertov veliko težja, kot bi v resnici smela biti.

Kako so tvoje pobude sprejeli kolegi tolkalci? Ali si bila deležna njihove podpore?

Težko bi rekla, da so me vsi podpirali. Nekaj jih je izrazilo željo, da bi sodelovali, bili so navdušeni, a ne vsi. Zanimivo, da so se nad projektom najbolj navduševali netolkalci. Ponudila se jim je priložnost, da so igrali dela, ki so si jih predstavljali le v sanjah. Tolkala imajo tudi poseben čar. So magični instrument, zato so jim bila verjetno tudi tako všeč.

Kako pa so se odzvali slovenski skladatelji?

Že vrsto let sodelujem s skladatelji, in to je tudi ena izmed mojih najljubših dejavnosti. Še preden sem prišla v Ljubljano, sem pregledala repertoar za tolkala in opazila, da pravzaprav ni veliko slovenskih del. V začetku je bilo kar težko najti dela za koncert. Po prvi sezoni, ko so si skladatelji že ustvarili vtis, imamo že več skladb. Ni pa bilo veliko skladateljev, ki bi več pozornosti namenili tolkalom, seveda upam, da se bo to spremenilo.

Ob sklepu sezone si pripravila tudi izjemen projekt za Evropski mesec kulture. George Crumb v Ljubljani je navdušil poznavalce in ljubitelje glasbe. Tudi projekt s Crumbom zate ni bil prvi...

To je čudovit projekt, saj je skladatelj George Crumb izjemna osebnost, njegova glasba je čudovita. Zelo me veseli, da lahko že vrsto let delam z njim.

V Ljubljani izpeljava projekta, žal, ni minila brez velikih težav, in ker sva že govorili o podpori, moram to pot odkrito priznati, da je nisem občutila. Ne morem si razložiti, zakaj ljudje niso bili nad projektom bolj navdušeni. George Crumb je namreč vodilna osebnost sodobne ameriške glasbe. Prav gotovo v Ljubljani ne bo veliko priložnosti, da bi se lahko v tolikšni meri posvetili velikemu skladatelju našega časa in verjetno bo treba še dolgo čakati na njegov drugi obisk. Projekt Georgea Crumba je bil velik glasbeni uspeh in ameriški glasbeniki, ki so prišli v Ljubljano, so bili presenečeni nad ravnjo poustvarjalcev, seveda so opazili tudi drugo "kulturno" življenje. V desetih dneh jih npr. razen radijskega ni obiskal noben novinar. Na vaje za koncerte sem vabila študente Akademije za glasbo, da bi videli, kako skladatelj posreduje svoja dela. Georg Crumb je odličen vodja komorne glasbe in presenečena sem bila, ker ni bilo nobenega odziva.

Seveda pa se mi zdi danes najpomembnejše, da je bil to velik glasbeni dosežek.

Kakšni so tvoji načrti po tako zahtevni sezoni? Letos te ne bomo več videvali na abonmajskih koncertih v orkestru Slovenske filharmonije, ali pripravljaš kakšno novo presenečenje?

Veliko načrtov imam. Moja ljubezen je bila in je še solistična in komorna glasba sodobnih ustvarjalcev. Nadaljevala bom to pot. Prvi večji koncert imam v Radencih na 35. Festivalu komorne glasbe, kjer se bom predstavila skupaj s saksofonistom Matjažem Drevenškom, nato bom imela solistični koncert za Društvo glasbenih umetnikov in nastop na Festivalu Mesto žensk.

Veronika Brvar