DM Bob and The Deficits

Louisiančan v Hamburgu

Sprva se zde neatraktivni. Glasbeno repetitivni. Neizraziti. Toda le sprva, kajti pod vrhnjo stavbo navidezne izpetosti, ponavljanja že odigranega, se skriva v DM Bobu in Deficits sposobna tričlanska skupina, ki združuje fineso, razgiban ritem in rahločuten smisel za hrup. DM Bob and The Deficits niso niti ortodoksni niti modernistični. Gibljejo se med heretičnim odnosom do tradicije in brezbožnim, satanskim pogledom nanjo. Nosijo biblijo v eni in viski v drugi roki. Kjer njihovi nitty gritty "kolegi" Southern Culture On The Skids zalezujejo kič in pop, DM Bob and The Deficits, še posebej Bob sam, melanholično upirajo pogled k domovini godbe, ki jo čislajo. Koncept jim je talilni lonec, v katerem je najti marsikaj. Kot pravi Bob sam, vse od T. Rex do Jerryja Leeja Lewisa.

Njihovi plošči, prvenec Bad With Wimen in novi album The Bush Hog'n Man, pa s časom postajata čedalje bolj zanimivi.

Na prvenec ste uvrstili priredbo Jerryja Leeja Lewisa Breathless. Zakaj ste izbrali prav to skladbo!

Sem iz Louisiane in Jerry Lee Lewis je eden mojih priljubljenih glasbenikov. Slišal sem tudi Adkinsovo verzijo te pesmi, ki mi je bila izredno všeč. Naša verzija je predelava Adkinsove različice. Hasila Adkinsa sem odkril, ko je založba Norton izdala njegove posnetke. Na tem albumu je tudi skladba She Said. Nekje sem slišal zanj, sem pa tudi vedel, da so The Cramps igrali nekaj njegovih pesmi. Ko sem preveril to reč, sem bil navdušen.

Ali so ti The Cramps všeč?

Vsekakor. Veliko sem jih poslušal, ko sem igral v skupini The Bush Hogs v New Orleansu. The Bush Hogs so bili podobni temu, kar počno Oblivians. Menjali smo se na instrumentih. Igral sem kitaro in pel, sredi nastopa pa sem se preselil za bobne. Drugi član Rico je igral veliko pesmi The Cramps. Skupaj sva začela igrati, ko sva slišala njihovo ploščo Gravest Hits. Ta plošča je na nas dejansko zelo vplivala. Z Ricom sva začela igrati skupaj konec sedemdesetih, The Bush Hogs pa sva ustanovila šele leta 1982. Igrali smo predvsem v New Orleansu in Baton Rougeu. Živel sem v New Orleansu, nato pa v Baton Rougeu, preden sem se preselil v Hamburg.

Kako je mlada skupina, kot so bili The Bush Hogs, prihajala do nastopov v New Orleansu?

Igrali smo predvsem po barih. Prvo soboto v mesecu smo redno igrali v lokalu, kjer so imeli prav ob sobotah v galeriji otvoritve razstav. Tako smo imeli zmeraj dosti občinstva. Igrali smo glasbo za ples, kajti v Louisiani koncertov ne organizirajo prav pogosto. Skupine večinoma igrajo na zabavah in plesih. Nismo snemali. Imeli smo le nekaj lastnih skladb, igrali smo veliko swamp popa, veliko goldband glasbe, igrali smo Raya Charlesa, veliko godbe iz New Orleansa, ob tem pa tudi veliko The Cramps.

Plesanje ob glasbi je včasih prav bistvo vsega, mar ne?

Se strinjam. Osebno rad razmišljam tako.

Kateri glasbeniki iz New Orleansa so ti še posebej všeč?

Tako rekoč vsi. Marsikdo s tamkajšnjega splošno znanega glasbenega prizorišča. Professor Longhair, Dr. John, Dyke and The Blazers. Temnopolta glasba. Lee Dorsey, pesmi Alaina Toussainta, The Meters.

Kdaj si dejansko začutil glasbo, ki jo igraš?

Z The Bush Hogs smo imeli nekaj odličnih nastopov. Potem sem imel v Hamburgu skupino, DM Bob and The Big Profits, s katero sem poskušal ponoviti tisto, kar sem počel pri The Bush Hogs, ampak stvari niso stekle... Skupina je bila na trenutke čisto v redu. Nikoli pa ni steklo. Z Deficits smo hitro prišli do posebnega zvoka in smo začeli ustvarjati lastne pesmi. V The Big Profits so bili ljudje, ki so le igrali z mano. To je bilo mučno. Susie in Tank Top sta se zares vrgla v to, kar počnemo. Imata veliko entuziazma, in to je za našo zvrst glasbe najpomembnejša stvar. Entuziazem.

Zakaj?

Gre za entuziazem. To lahko slišiš, če pribiješ kakšne Kings Of Rhythm. Predaš se zadevi. Loviš stvar. Podobno je v punk rocku. Gre za strast. Glasba je vsekakor pomembna, ampak brez strasti ne gre.

Povej mi kaj o "kantrifikaciji" Bolanove pesmi Jeepster!

Sprva sem si zaželel, da bi Jeepsterja igrali z dvema slide kitarama. T. Rex so mi bili zelo všeč v srednji šoli. Nato sem začel poslušati lokalno louisiansko glasbo in nisem več poslušal Britancev. Me je pa kot mnoge druge prevzela takratna britanska invazija. Ko smo pesem posneli, sem si rekel, da je način, kako smo jo odigrali, nekaj posebnega. Je ena mojih priljubljenih pesmi. Ko sem pred leti gledal T. Rex, niti vedel nisem, kdo so. Na koncert sem šel z bratrancem. Ta skladba se mi je zataknila v glavi. Jeepster. Je zelo enostavna skladba. V bistvu je bluesovska pesem. Marc Bolan je okradel Howlina Wolfa. Tako je to. Vse se vrača.

Kako so The Big Profits postali The Deficits?

Eden večjih hamburških klubov je organiziral večer country glasbe. Osrednji nastopajoči so bili berlinski Evermountain Boys, pri katerih igra kitarist iz skupine Einstürzende Neubauten. Organizatorjem sem dal demo posnetke Deficits. Ko smo Deficits začeli, smo igrali na dveh bobnih in eni kitari. Tako smo posneli tudi Breathless. Povabili so nas. Potem smo izdali prvi singel I Didn't Mean To Hurt Ye, I Just Meant To Kill Ye. Od tod se je začelo valiti. Deficits so bili zame sprva le stranski projekt. S Profits smo v tistem času končali. Kar tako. Potem ko smo v Berlinu odigrali tri koncerte, nas je zapustil basist. Dvignil sem roke od vse zadeve, saj so bili drugi brez entuziazma.

Ali bi za DM Bob and The Deficits rekel, da ste country skupina?

Ne, ne zares. Veliko je dobre countryjevske glasbe, čeprav je več tiste, ki jo sovražim, kot pa tiste, ki mi je všeč. DM Bob and The Deficits zagotovo imamo countryjevski rob. Za glasbo, ki jo igramo, še nismo našli ustreznega imena, je pa v njej nekaj punk rocka, nekaj rhythm'n'bluesa, nekaj countryja in nekaj glasbe iz južne Louisiane. Vse je pomešano. Glasba je bolj zanimiva ter lahko delamo predvsem, kar si želimo. Lahko igramo T. Rex in Jerryja Leeja Lewisa.

Terens Štader