Letnik: 1996_97 | Številka: 11 | Avtor/ica: Viva

Frank Kozik

Rock v sliki

V ZDA so plakati, ki človeka vabijo na rockovski koncert, v tem desetletju doživeli pravi bum. Vprašajte kogar koli, ki dogajanje vsaj malo spremlja, in vsakdo bo dejal, da je paradni konj pošteno prerojene pop art discipline gospod Frank Kozik.

Frank Kozik rad poudari, da psihedelični plakati zanj ne obstajajo, zato pa neizmerno ceni dela in slavo Roberta Williamsa, ki je v petdesetih in šestdesetih deloval kot karikaturist. ("Njegovo rit bi morali poljubljati 24 ur na dan," zatrjuje.) Wiliams je po njegovem živi most med karikaturo in grafiko iz prve polovice 20. stoletja in tistim, kar se v rockovski grafiki dogaja ta trenutek. Je človek, pri katerem črpajo vsi uveljavljeni underground risarji lepakov in delajo variacije originala. Tako Kozik o edini podlagi. Mi pa o Koziku tole:

BARVE IN DOMIŠLJIJA

Ko o raverskih bojnih barvah ni bilo ne duha ne sluha, je Kozik pozornost najprej vzbudil z močnimi barvnimi odtenki na plakatih, takoj za tem pa je oči opazovalca pritegnilo drzno postavljanje ameriških ikon, simbolov in tabujev v nove položaje. Provokativni kič je beseda, ki zdrži težo Kozikovega početja; moto je 'proč od mainstreama'. Tako niti ni čudno, da so njegovo delo, ki se na primer poigrava s Kremenčkovimi, Hitlerjem, množičnim morilcem Charlesom Mansonom in mnogimi drugimi subrealnostmi naših dni, razglasili za produkt bolnega človeka. Ker je rad napihoval ženske prsi s silikonom, preden je silikon postal realnost v ameriškem življenju, in se sploh neprimerno ukvarjal s podobo (vražje) ženske, so ga hitro razglasili za hudega seksista. Po tem se je z neuničljivim smislom za črni humor raje usmeril v maličenje otrok in ljubkih malih živali, v to se navidezni moralisti ne vtikajo več tako zagreto. Vzrok za to, da si je Kozik brez večjih pomislekov drznil postaviti na nož svetosti ameriškega vsakdana, bi lahko tičal v distanci, ki je sad zgodbe njegovega življenja.

OD AMERIKE DO ŠPANIJE IN NAZAJ

Ameriškemu vojaku in Španki se je rodil v začetku šestdesetih blizu Madrida; potem, ko sta se v njegovi rani mladosti starša ločila, je stalno letel med Ameriko in Evropo. Francovo Španijo ima v spominu kot deželo, ki bi lahko bila raj na zemlji, če bi le dovolila dihati necenzurirani kulturi, izobrazbi, politiki in religiji. V njej je začutil moč subverzivnih podtonov. Sredi sedemdesetih se je za stalno preselil k očetu v ZDA in se, ko v veliki državi neslutenih možnosti nikakor ni našel svoje, nekaj let kasneje vpisal v poklicno vojsko. Zdržal je le do baze blizu Austina v Teksasu, tam pa ga je za vedno vsrkalo rockovsko dogajanje, ki so ga v začetku osemdestih na nogah trdno držale lokalne skupine Big Boys, The Dicks, Scratch Acid, Butthole Surfers in lokalne klubske luknje, v katerih so nastopale slavne ameriške hardcorovske skupine od Black Flag, Meat Puppets do Flipper in drugih.

Prvih plakatnih spak, ko je od leta 1982 delal napovedi za dogajanje v klubih po Austinu in kasneje tudi drugod po Teksasu, se Kozik ne spominja rad. Nasprotno. Rad poudari, da je potreboval najmanj pet let, da se mu je početje, ki je bilo sprva le zabava, porodilo v rokah in glavi tako, da je bil nanj ponosen. Konec osemdestih se je vendarle odločil, da bo vse druge dejavnosti, med katerimi je bilo tudi pogosto jemanje LSD-ja in pejotla, postavil v kot in v življenju počel izključno to, v čemer resnično uživa - v plakatih, drugi rockerski grafiki in glasbi. Sledilo je kar zajetno obdobje trdega dela, v katerem se je med rockerji uveljavil tako, da so ga v začetku devetdesetih začele že klicariti velike založbe, v želji, da kaj postori tudi za njihove varovance. Dotlej je bil Kozik namreč izključno umetnik za rockovske underground glasbenike. Težko je analizirati, ali je postal Kozik velik zato, ker so v devetdesetih postali dostopni glasbeniki, za katere je delal, ali pa zato, ker je začel delati tudi za skupine, ki so v devetdesetih pač velike. Delal je z vsemi in za vse - od Erica Claptona, Ice-T-ja, Sonic Youth, Jesus Lizard do Neila Younga in Cranberries. Dejstvo je, da je bila prva razstava njegovih del odprta leta 1992 v galeriji La Luz de Jesus v Los Angelesu; od tod naprej gre pot pop artista Franka Kozika le še strmo navzgor.

URESNIČITEV AMERIŠKEGA SNA

Takoj za tem se je Kozik odpravil v San Francisco. Pa ne zaradi kulturnega in socialnega življenja v mestu, ki naj bi bilo eno najliberalnejših v ZDA, ampak zaradi podnebja. Kvaliteta umirjenega življenja je Koziku v njegovih 30-ih postala druga stvar v življenju. Prva je bila uspeh v umetnosti plakatov, ki se ji je posvetil z dušo, telesom in vsem premoženjem. S partnerjem Kevinom Plamondonom, ki ga je Kozik pobral v galeriji, ki je dotlej skrbela za njegovo reklamo, sta odprla tovarno lepakov; zdaj jih na leto prodata več kot 20.000. Kozik izdela približno 100 različnih plakatov na leto, njihova naklada pa se giblje okrog 500 kosov. Vsakega lastnoročno podpiše in proda za največ 20 $.

Kozik je postal tako popularen, da so ga za različne posle začele najemati tudi svetovno priznane blagovne znamke (Nike, Gatorade). Ogromne količine denarja, ki ga zasluži v teh poslih, gredo v posodobitev obstoječih tovarniških zmogljivosti. Tako imata Kozik in Plamondon pod okriljem tudi založniško hišo za vinilne izdaje, Man's Ruin. Hiter sprehod po izdajah, ki jih likovno opremi vedno Kozik, pravi, da so male in velike plošče zanjo izdale skupine od Sex Pistols do svetovnemu občinstvu neznanih lokalnih frikov Useless Playboys. Prva izdaja je slavnostno pripadla skupini Experimental Audio Research, ki jo vodi Sonic Boom iz legendarnih Spaceman 3. Kozik je naslovnice plošč risal, še preden je ustanovil svojo založbo. Pri nas je zagotovo najbolj znan ovitek cedejke Houdini skupine Melvins, ki je nastopila kot predskupina Nirvane na tukajšnjem koncertu, med drugimi najdemo še malo split ploščo Alice Donut in Killdozer, cedejko Verve, single skupine Monomen in drugih. Kozika zdaj srečate povsod: oglašuje vodko, riše naslovnice za različne underground fanzine (npr. Answer Me!), daje podobo katalogu Restless Records, gleda vas s strani Rolling Stona, vam prižiga cigareto z zippom itd. Ker je tega še toliko več, na razstavah, ki se sicer odvijajo od Tokia prek Avstralije in Evrope, da ZDA niti ne omenjam, pa ga boste verjetno zelo težko ujeli, mi za konec ne preostane drugega, kot da vam svetujem, da si nabavite knjigo Man's Ruin: The Posters and Art of Frank Kozik, ki je leta 1995 izšla pri založbi Last Gasp Press. Nadaljevanje je napovedano za letos.

Viva