Urbana črnina

MC Solaar - MC Globaal

Število ljudi, ki jim je leta 1979 prišlo na misel da bi hip hop kdaj postal globalna kultura, je bilo bolj ali manj enako pozitivni ničli. Subkultura par excellence - nastala v socialni in kulturni bedi, rasno in starostno determinirana na mlado črno populacijo in brez kakršnih koli zvez in poznanstev pri promotorjih, založnikih, radijskih urednikih, lastnikih tonskih studiev in glasbenih klubov - pač ni imela perspektiv za preživetje do naslednje pomladi, kaj šele za dolgotrajnejšo rast in razvoj. Ciljna skupina - takrat so to bili samo mladi urbani afroameričani - zaradi nizke kupne moči pač ni bila privlačna za resna, visoke profite zahtevajoča podjetja.

A stvari so se obrnile precej drugače. Prav po zaslugi rapa in hip hop kulture danes živi ne samo veliko število založb, klubov in radijskih postaj ampak tudi mnogo modnih, parfumarskih, supergarskih in ostalih “lifestyle” podjetij, ki se navezujejo na (termin se lepo izogne črnemu poreklu) “street culture”. In po boomu, ki ga je rap v drugi polovici osemdesetih doživel med ameriško srednjeslojno belo populacujo, je v devetdesetih hip hop kultura vedno bolj zakoreninjena tudi v mladcih s stare celine.

Pri pojavljanju avtohtonih lokalnih rapperskih/hip hoperskih scen na evropskih govornih področjih je še posebej zanimivo dejstvo, da je scena zelo šibka v Angliji, precej močnejše enklave pa so razvite na frankofonskem in germanskem, pa tudi v romanskem govornem okolju. Šibkosti otoške rapparije verjetno ne moremo pripisovati pomanjkanju obarvanih(,) tujcev in ostalih deprivilegiranih skupin, ki običajno nudijo družbeno podstat za nastanek hip hop kulture. Hendikep angleških rapperjev je verjetno jezik, ki je vsaj nominalno enak tistemu, ki ga šibajo prekoocenski nakladači. In če moraš svoje besede postaviti ob bok reputiranim mojstrom govorjene besede, se kaj lahko zgodi, da (verbalno) izpadeš neroden, šibek in neprepričljiv. In ponavadi to opazijo tudi kupci. Angleški konzumenti rapa svojih avtorjev ne "jebejo" - angleški rapper je srečen, če proda ploščo v nakladi par tisoč izvodov, kar je izjemno malo glede na dimenzijo trga. Jasno pa je, da na izvoz v Ameriko ne morejo računati.

Vprašanje jezika v hip hop kulturi je tako izjemnega pomena: sporočila v komadih so kodirana bolj na verbalni, kot na glasbeni ravni - slengizmi, pa izrazi, ki jih uporabljajo samo posvečeni člani kroga okrog rapperja, itd. so marsikomu težko razumljivi. Zato velja, da naj se rap dela v jeziku, ki ga obvladajo tudi konzumenti. Prav zato je bil tudi prvi slovenski rap album skoraj v celoti posnet v slovenščini - pojav, ki je prava redkost tudi pri v naša ušesa bolj vkoreninjenih rockerskih muzikah. Prepričanje o možnosti cepljenja rapa na lokalne jezike, in možnosti vklapljanja lokalnih glasbenih tradicij v njegove glasbene podlage, pa ni bilo vedno tako samoumevno, kot je danes, ko dejansko lahko govorimo o hip hopu kot o globalni (sub)kulturi.

Prvi mož, ki je razmišljal globalno, rappal pa lokalno je bil Claude M’Barali. Rodil se je pred devetindvajsetimi leti v Senegalu, ko je dopolnil tretje leto starosti pa so ga starši preselili v Pariz. Bil je miren otrok, navdušen predvsem nad nogometom, v obdobju adolescence pa ga je začela privlačiti tudi poezija (koga pa ne?), predvsem sta mu bila všeč Prevert in Rimbaud. Tudi sam je tu in tam papirju zaupal kakšno vrstico. Njegov najboljši prijatelj je bil Jimmy Jay, okrogel poba manjše postave, ki je bil doma prisiljen poslušati očetovo zbirko jazzovskih plošč, navdušila pa ga je nova ameriška pogruntavščina - rap. To je bilo tisto, kar je Jimmy hotel početi v življenju. A s skromnim družinskim proračunom je lako o tem le sanjal. Dokler ni na loteriji zadel zanj (in še za koga, recimo zame) bajnih 200.000 frankov. Z novci je postavil svoj priročni, zasilno opremljeni studio. Ko je imel posnetih nekaj rapu podobnih glasbenih tem, je prepričal Clauda, da je čeznje odrecitiral nekaj svojih verzov. Čez par dni ga ni bilo treba več prepričevati. Claude M’Barali je postal MC Solaar, če ne prvi, pa vsaj najbolj znani neangleško govoreči rapper.

Doslej je v enakomernih triletnih presledkih posnel tri plošče. Prva, Qui seme le vent recolte le tempo (1991) je verjetno še vedno njegova najbolj kompleksna plošča, polna spoštovanja in hommagev različnim črnim glasbenim praksam, veliko je ritmičnih obratov in jazzovskih samplov. Magičnost pa plošči daje predvsem Solaarjev flow in notranja energija v njegovem glasu, ki k poslušanju iz verza v verz vleče tudi tiste, ki sploh ne vedo, da francoščina obstaja, kaj šele, da bi jo razumeli. Naslovni komad s te plošče odpira tudi znano kompilacijo Planet Rap, na kateri so zbrani bolj ali manj (resnici na ljubo bolj manj) rapperski štikli iz vseh kotov sveta, vključujoč Japonsko in Brazilijo.

Prose Combat (1994), njegov drugi izdelek ga je lansiral tudi v ušesa tistih, ki rapa sicer ne poslušajo. Na tej plošči sta se Solaar in Jimmy zvočno bolj posvetila francoski glasbeni dediščini - na spisku samplov najdemo tudi znanega šansonjerja in heartbreakerja Serga Gainsbourga. Največji hit pa je vendarle izšel iz drugačnih vod: La concubine de l’hemoglobine je temačna poema o vojni, ki jo je inspirirala Picassova Guernica. Počasen tempo nadgrajen z minimalistično melodijo, čarobnimi back vokali in popolnoma umirjeno ter enakomerno Solaarjevo pripovedovanje lahko človek posluša več ur skupaj (preverjeno na novoletnem partiju 95/96). Tako Konkubina hemoglobina kot drugi hit Nouveau Western sta bila pospremljena z izvrstnima videospotoma, ki sta se (vsaj v Evropi) precejkrat kotalila po vidnih živcih. Posledica zvočne všečnosti in mednarodne distribucije plošče Prose Combat je podeseterjen prodajni rezultat Solaarjevega prvenca ter učvrstitev njegove pozicije pri založbi Polydor in na najvišji stopnički neameriškega rapa.

Pred par meseci je izšla še njegova tretja plošča - Paradisiaque. Simpatično skovan naslov skriva za sabo precej drugačnega Solaarja, kot smo ga bili navajeni. Razlog za to se verjetno skriva v dejstvu, da te plošče ni sproduciral Jimmy Jay, ampak njegova učenca, produkcijski dvojec Boom Bass. Boom Bass sta sicer že na Prose Combat prispevala večino scratchev in ritmov, tokrat pa sta zadevo lahko izpeljala v celoti. Ponujena priložnost ni šla po zlu, saj je Paradisiaque čvrsta, po ameriškem rapu dišeča plošča. Srednji tempo, sestavljen predvsem iz break beatov, le tu in tam odstopa navzgor in navzdol, tako da plošča nima tipičnega hita. Starim Solaarjevcem novi zvok verjetno ni pogodu, mladi generaciji pa kani biti plošča všečna.

In ker smo Solaarja že prekrstili v Globaala, povejmo še kaj o njegovih mednarodnih razsežnostih. Kmalu po prvi plošči mu je uspelo preplavati Rokavski preliv: z dvojezičnim komadom Listen je sodeloval na izvrstnem prvencu (in, žal edincu) angleških multietničarjev Urban Species. Do sodelovanja je prišlo na pobudo (zdaj že kultne) založbe Talkin’ Loud, ki v Angliji distribuira Solaarjeve plošče (mimogrede: Prose Combat je izšla v dveh verzijah, kontinentalni in angleški, le-ta ima bonus track in prevode nekaterih besedil). Drugo preplavano morje - Atlantski ocean - je precej večje, zato je tudi Solaarjev prehod čezenj trajal dlje časa. Prvi rapper s kontroliranim domovinskim poreklom, ki ga je Solaarjeva muzika prepričala pa je bil kdo drug kot za drugačnost vedno odprti Guru. Solaar se je tako s komadom Le bien, le mal znašel na prvem delu silno odmevne kompilacije Jazzmatazz. Prav ta skladba mu je prinesla distribucijo njegovih plošč v Ameriko in spoštovanje med rapperskimi avtohtonci - mnogo (tako producentov, kot MC-jev) si želi sodelovanja z njim, a Claude bolj ali manj ostaja zvest tistim, s katerimi se je njegova kariera začela.

Sveto pismo sicer pravi, da ni nihče prerok v svojem lastnem kraju, a pri Solaarju to prav gotovo ne drži. Vsaj polovica francoske rapperske scene izvira iz Solaarjevega in Jimmyjevega krožka. Njuno poučevanje se je začelo v času ministrovanja Jacquesa Langa, ki očitno ni bil le rock, ampak tudi hip hop minister. Državni projekt, ki ga je zastavil Lang je predvideval (in tudi izpeljal) financiranje kulturnih delavnic za deprivilegirano, pretežno pobarvano mularijo v bornih delavskih predmestjih Pariza, Marseilla, Lyona in ostalih velikih francoskih mest (za podrobnejšo predstavo o življenju v teh zabetoniranih getih priporočam ogled filma La Haine (Sovraštvo), ki ga lahko tu in tam vidite v Cankarjevem domu). Med nosilci projekta sta bila tudi MC Solaar in Jimmy Jay - prvi z delavnicami pisanja in interpretiranja poezije, drugi pa s šolo miksanja in scratchanja.

Najbolj nadarjena mularija je seveda delala naprej, in tisti, ki so pokazali dovolj volje, trme in vztrajnosti so lahko pod mentorskimi očmi nadaljevali delo v studiu Jimmyja Jaya. Jimmy je kmalu ustanovil svojo produkcijsko firmo in podpisal pogodbo s francosko podružnico Sonyja. Tako so priložnost dobili mnogi: najbolj znan je verjetno Soon E MC, ki pa se mnogim zdi le švohotna kopija MC Solaarja. Več kreativnosti in svojskosti kaže Menelik s svojo skupino Tribu, ki je pravkar izdal že svojo drugo ploščo. Prava skupina mladih muzičarjev, ki se bolj kot k trdemu rapu nagiba proti mehkejšim funkovsko soulovskim poemam so Le sages poetes de la rue, Sleo pa je še najbližje zvoku kakšnega pobesnelega njujorškega klepetača. Seveda ni ves francoski rap povezan s Solaarjem in Jimmyjem Jayem, je pa nedvomno res, da sta bila ta dva motor, ki je pognal tovrstno, zdaj že zelo razširjeno muzično produkcijo v Franciji.

MC Solaar je izjemen poet in rappovski interpret. Za potrditev prve trditve se o njegovih besedilih pogovorite s kom, ki zna francosko, v drugo pa se lahko prepričate, če prisluhnete kateremukoli njegovemu komadu. Seveda pa je Claude MC Solaar še pomembnejši zato, ker je dal krila neangleškemu rapu - za sabo je potegnil cel kup francoskih rapperjev in zasedb, ki dandanes tvorijo najbolj raznoliko, pestro in popolnoma avtohtono neameriško hip hop sceno, ki funkcionira na vseh ravneh produkcije in promocije, vedno močnejša je tudi scena v Nemčiji, pa tudi v bolj eksotičnih državah - recimo v Braziliji in na Japonskem. Osnova hip hop kulture je jasna in nedvoumna komunikacija z okoljem, v katerem živijo njeni ustvarjalci. Črna kultura je bila vedno utemeljena na bogastvu ritmov, v komunikaciji pa je bila še kako pomemebna beseda. Rap svojo glasbo črpa iz tradicije: sampli funk klasik niso nič drugega kot oživljanje muzik, ki so jih rapperji poslušali v otroštvu. V besedah pa rap govori o dogodkih, ki jih rapper (ali kdo iz njegove družbe) doživlja, občutkih, ki ga ob tem prevevajo in stališčih, ki jih ob tem zavzame. Če hoče, da je njegovo sporočilo jasno, ga mora naslovniku posredovati v čimbolj znanem jeziku. Zato je prav, da je Solaar izbral francoščino, Ali En pa slovenščino. Hip hop devetdesetih prav zato (in tako je prav) živi v skladu s sicer oguljeno maksimo o globalni miselnosti in lokalnem delovanju.

Napo-Lee-Tano