Biofonograf

Spielberg - lažnivec, tat in papagaj

Še tako sporadičen obisk Kinoteke vam ne prikrije, da v kratkem že drugič predstavljamo človeka, ki strastno dvomi o verodostojnosti podjetij gospoda Stevena Spielberga. To je glasbenik Phil Carli, skromen kustos iz detektivskega arhiva George Eastman House v Rochestru, ZDA, in eden izmed najboljših kinskih pianistov.

Lani oktobra je z interpretacijo Brenonovega nemega Petra Pana razkrinkal Kapitana Kljuko, letos pa z istoimenskim filmom iz leta 1925 prejudicira Izgubljeni svet. Ne razburjajte se preveč: Tudi Michael Crichton je zgolj in samo prepisal roman Izgubljeni svet sira Arthurja Conana Doyla, potem ko so vsi že pozabili nanj in si zabili v glavo, da je opisal samo pripetljaje Sherlocka Holmesa in nič drugega. Dovolj časa mora miniti, premnogi filmi morajo najprej v pozabo, da se stara igrica o papagajstvu vrne v svoj začaran krog. Nemi film ima zdaj spet na zalogi dovolj izgubljenih svetov, da pokaže, v čem je čar pozabljanj in ponavljanj. Si predstavljate, da kdo odkrije pet nemih filmov, v katerih se na mah razgalita ves Cronenberg ali McTiernan? Dolgoletnemu opazovalcu Dnevov nemega filma v Pordenonu se kaj takega ne more zdeti čudno. Če so tam plastično pokazali, da je zvok v filmu obstajal že ves čas nemega filma, le skrivali so ga, in razodeli, da je Nemčija že pred prvo svetovno vojno posnela več propagandnih filmov kot ZDA pred drugo, potem jim ne bo težko dokazati, da so bili dinozavri animirana bitja še pred iznajdbo računalnika. Za prvi Izgubljeni svet jih je ustvaril Willis O’Brien - pozneje znan kot kreator King Konga (1933) - režiral Harry O. Hoyt, znjimi pa sta se poigravala Bessy Love in Wallace Beery. Tik po evropski premieri, ko se bo v Pordenonu odvrtela stominutna obnovljena (zaslužni: Narodní filmový archiv/UCLA Film and Television Archive/George Eastman House) kolorirana kopija Izgubljenega sveta, jo bo Phil Carli za klavirjem pospremil tudi v Slovenski kinoteki in s tem postal najnovejši član SiHaPA, družbe pravobranilcev filmske zgodovine: Pod krinko glasbe dvomimo o podobah!

(Bojda je na Češkem, tem poslednjem braniku nekdanje zahodne distribucije, po čumnatah še toliko osupljivih kosov nemega filma, da se Hollywood že trese za pristnost svoje navidez pozabljene zgodovine.)

Kino-uho: neogibno 10; v sredo, 15. oktobra ob 20.15.

Specialisti, specialistke za sovjete

Sekstet Pavla Vlasova se je v zadnjem času ože specializiral za sovjetske mojstrovine iz našega arhiva. Po lanskem neposrednem revolucionarnem izkustvu s Pudovkinovo Materjo so s kinotečnim naročilom za letošnji EMK skomponirali še partituro za posrednejšo, ironično vsebino, kakršno prinaša Medvedkinova komedija Sreča (1934). Na žalost je EMK minil v razdobju, ko mlajše občinstvo ne zahaja kaj dosti v kino, zato se reč navdušeno ponavlja in oznanja kot svetovna premiera.

Banda se je prvič srečala pred tremi leti na ljubljanski Gledališki in lutkovni šoli (GILŠ) in se tam - pod vodstvom skladatelja Mitja Vrhovnika Smrekarja - urila v pisanju muzike za teater. Amaterji, skratka, ki so se podjetja lotili iz veselja, ne pa iz poklicne dolžnosti. Navdušeni nad Waitsovim Black Riderjem so tedaj ustvarili svoj prvi muzikal Oz, s katerim so lani gostovali na festivalu European Youth and Music v Kobenhavnu. Lansko poletje so po vsej Sloveniji neutrudno igrali posthipijevski muzikal Pazl, Pazl, prav zdaj pa v Kamniku veselo producirajo nov muzikal Veronika. Že v času, ko so bili docela predani gledališču, jih je pritegnil popularen kinotečni spored Kino-uho. Ker so bili naveličani muhastih igralcev, igralk, ki so zmerom zamujali na vaje, in očarani nad nemimi filmskimi podobami, so se lotili uglasbitve prvega filma in mahoma postali tretje “Odkritje” lanske kinoušesne sezone. Odtistihdob so starejši, pametnejši in samozavestnejši - z Medvedkinovo Srečo so se 19. junija pridružili Evropi. Še vedno ostajajo nepredvidljivi. Svoje pomanjkljivo znanje muziških obrti nadomeščajo z obilico intuicije, odrskimi izkušnjami in z znanjem, kakršnega prinašajo iz predavalnic Filozofske fakultete.

Sekstet Pavla Vlasova topot samo za vas nastopa v razširjeni zasedbi: Peter Kus (klarinet, saksofon), Srečko Meh (violina), Eva Julija Rečnik (violončelo), Goran Završnik (klavir), Urška Zajec (KS-32), Andrej Žibert (električna kitara), Miha Arh (tolkala), Rok Vevar (glas in besedila songov) in dr. Andrej Stare (komentar nogometne tekme). Produkcija: KUD Pridni možic in Slovenska kinoteka.

Kino-uho: odkritja 4; v sredo, 29. oktobra ob 20.15.

Dan žalosti

Kakor koli obračamo, so obletnice, kakršnih se ne moremo radostiti s polnimi srci - prej obrnjeno. Poznega oktobra tako mineva 70 let, odkar je ameriška kulturna industrija bombastično (in krivično) razglasila “čas filmskega zvoka”. Da bi bila ironija večja, si je za poosebljenje mejnika izbrala v črnca preglobinano kreaturo, ki je odjokala nekakšne po poli nagovore, po poli muziko, kar je, mimogrede rečeno, Vitaphone pet let poprej, vzemimo, zmogel mnogo bolje, očarljivo, z vzporednim fonogramom. Tehnični iznajdbi, ki so jo spričo posebnega učinka, kakor ga - kot vemo - premore samo nemi film, kopice delaželjnih glasbenikov, glasbenic in državnega tehničnega interesa za dobrih trideset let odložili, je usahnil status eksperimenta. Stare težave so se kljub vsemu ohranile, čeprav je zanje vedel redko kdo, film pa ni bil nikoli več tisto, kar se je ravno namenil postati, in to so prav tako obvladali le redki: namreč predstavo s projekcijo in atraktivnimi dodatki. Sramoto po imenu Pevec jazza (kakšen jazz, se hecate!?), zavolj katere se po svetu še dandanašnji širijo brezposelnost, prohibicija, puritanstvo, rasizem, recesija, cinizmi in lažna civiliziranost, bomo 21. oktobra ob 20.15 projicirali tudi v Kinoteki: V opomin vsem samopašnim, oholim in mrzovoljnim, da še poznamo upanje in da nas še tako skrotovičene grimase ne odvrnejo tako hitro kakor umetne besede. Saj, “mama”, vam rečem.

Miha Zadnikar