Nusrat Fateh Ali Khan (1948-1997)

Kaval našega časa

Letošnje (pozno) poletje se bo nedvomno zapisalo v zgodovino po obilni žetvi gospe Smrti. Četudi glasbena velikana Fela Anikulapo Kuti (glej septembrsko Musko) in Nusrat Fateh Ali Khan nista bili deležna takšne medijske pozornosti in žalovanja kot princesa Diana in mati Tereza, je z njima svet - vsaj glasbeni svet - izgubil vsaj toliko kot svet blišča in bede omenjenih dam.

Mojstra in največjega kavala našega časa Nusrata Fateha Alija Khana, sinu Ustada Fateha Alija Khana, je stoletna družinska tradicija zaznamovala za glasbenika, četudi so bili očetovi načrti s sinom sprva drugačni, saj je vedel, da je pot kavala težka. Že kot deček je prisluškoval očetovemu pouku in na samem vadil petje, vendar se je za pot kavala resno odločil šele, ko je večkrat zaporedoma sanjal o nastopu v muslimanskem svetišču, koder še ni pel noben kaval. Strica sta kasneje iz opisa sanjskega svetišča spoznala, da Nusrat sanja o svetišču Khavaje Muinudina Čištija v Indiji. Pri sedemnajstih je začel nastopati v družinski skupini, ki jo je po očetovi smrti vodil stric Ustad Mubarik Ali Khan, leta 1971 pa je (komaj triindvajsetleten) po stričevi smrti sam prevzel vodstvo skupine - rodila se je torej Nusrat Fateh Ali Khan and Party. Nusratov sloves se je po indijski podcelini zlagoma širil, leta 1979 so se mu uresničile tudi davne sanje - ko je skupina romala v Čištijevo svetišče, je bil Nusrat Fateh Ali Khan prvi kaval, ki so ga povabili, naj tam zapoje. V zgodnjih osemdesetih se je skupina nekajkrat odpravila nastopat po svetu, toda pravi kvantni skok od cenjenega mojstra kavala do zvezdnika mednarodnega prizorišča se sproži, ko ga konec osemdesetih Peter Gabriel povabi, naj posname skladbo za film Zadnja Kristusova skušnjava Martina Scorseseja. (Nusratovo glasbo najdemo tudi v filmih Natural Born Killers, Bandit Queen in Dead Man Walking; poleg tega tudi v številnih indijskih bollywoodskih filmih, tod največkrat piratsko. Op. p.)

Nusrat Fateh Ali Khan je po Raviju Šankarju nedvomno največja zvezda indijske podceline. Njegove plošče prodajajo v stotisočih izven Pakistana, samo v Indiji so prodali tri milijone izvodov singla z remiksom Mustt Mustt. V Franciji je nastopil pred 40.000 obiskovalci, v Ameriki pa so na njegove koncerte hodile takšne znamenitosti, kot sta Madonna in Michael Stipe. Vendar je ostal po glasbi vedno kaval; četudi se je njegova glasba na evropskih izdajah v devetdesetih malce obrusila, postala mehkejša in bolj všečna in četudi se je redno podajal v raznotera odstopanja in glasbene eksperimente, kot jim pravi, se ni nikdar zreduciral v preprosto binarno glasbeno logiko, ki naj bi jo, kakor zatrjujejo nekateri poznavalci tradicionalnih glasb in muzikologi, privzgajali moderni studijski poizkusi in spajanja. Resda tovrstni izleti nekaterim ljubiteljem "zgodnjega" Nusrata niso najbolj pri srcu in resda sem te dni na Nusratovi uradni spletni strani med pošto naletela na sporočilo, da je treba poslušati samo Nusratove koncertne plošče, kajti studijske sploh niso kavali, toda vmes je bilo tudi sporočilo deskarja, ki je dejal, da je za Nusrata prvič slišal zaradi sodelovanja s Pearl Jam, in povpraševal, kod bi dobil večjo mero njegovega glasu, ki ga je fasciniral. Torej morda Gabrielovska logika "vpleti tradicijo v pop in tako ulovi ljudi, da bodo vsaj prisluhnili drugim glasbam" ni tako zgrešena, čeprav je vprašljivo, koliko jih potem tudi zares posluša takšno glasbo.

Na omenjenih spletnih straneh vsevprek v člankih priznanih svetovnih tiskanih medijev pišejo, kako Nusrat sploh ne govori angleško, in omenjajo uradnega prevajalca, vendar sva se leta 1991 po ljubljanskem koncertu Nusrata Fateha Alija Khana and Party podpisana in Ičo Vidmar uspela pogovoriti z mojstrom kavalom neposredno in v angleščini. Muska vam ponuja obnovljeni prevod razgovora, ki je morda eden redkih z Nusratom brez posrednika.

Dober večer, gospod Nusrat. Vaš nastop je bil fascinanten; zlasti za nas Evropejce, saj je vaša glasba za nas neka povsem nova kulturna izkušnja. Zanimajo me korenine kavalija in dediščina, ki jo prinašate iz Pakistana na evropske odre.

Naša glasba, peta poezija, je religiozna glasba, zvrst islamske religiozne glasbe: je tradicionalna godba in izvira od sufi očakov, ki so prepevali o Bogu, Preroku, svetih sufijih in drugih silslah. Nastala je pred približno tisočletjem v delu Irana, Iraka in Turčije. Pred približno osemsto leti je prišla v Indijo in Pakistan, in tamkajšnji muslimani so vanjo vnesli veliko novega: mnogo nove arabske, perzijske in hindujske poezije in glasbe; to kombinirano glasbo so poimenovali kavali. Zelo rad imam to glasbo; rodil sem se v tradicionalni glasbeni družini, ki je prišla v stik s kavalijem in klasično glasbo pred šeststo leti - in vse od tedaj smo glasbena družina. Srečen sem, da sedaj Evropejci spoznavajo kavali in ga imajo radi, kajti ta glasba je most, s katerim se približamo kateremu koli narodu, kateri koli glasbi, kateremu koli glasbilu; je sporočilo miru in sporočilo ljubezni. Ni samo za ljudstvo islama, ampak je za vse ljudi, ki verjamejo v Stvarnika in v tesno zvezo z Njim, za vse, ki so v neposrednem stiku z Njim in ki se mu čutijo blizu. To je sporočilo kavalija.

V katerih jezikih pojete? Arabščini in...?

Nekatere zelo tradicionalne pesmi so v arabščini in perzijščini. Pojemo tudi v jezikih urdu in pandžabi.

Kakšne spremembe so se zgodile v kavaliju? Kaj ste, recimo, vi spremenili?

Tradicionalna glasba, kot je kavali, se spreminja zelo počasi. Glasbeniki velikokrat ustvarijo novo zvrst glasbe, kot na primer trana in kaval kalbana. To je dobro; če pevec in glasbenik ni izvajalec strogo klasične glasbe, lahko uporabi kar koli, kateri koli element katerega koli glasbenega sloga. Tako jaz v kavaliju rabim tudi veliko klasičnih stilov, na primer rago in taal, saj je takšen naš družinski slog. Moj oče, ded in praded - vsi so imeli radi klasično glasbo in so jo vnašali v kavali. To je naša khana, naš družinski slog: ime izvira iz našega družinskega imena. Drugi kavali v glavnem le pojejo poezijo, v glasbi nimajo elementov rage, nič taala. Poleg tega rabim hiter ritem, temu rečemo bulbanrdi, bulbanrdiš. Bulbanr pomeni ritmizirano poezijo, pojem v ritmičnem slogu, ki ga rabim v poeziji in glasbi.

Prej ste omenili sufi glasbo. Ali ste tudi vi sufi?

Da, seveda sem sufi. Sufi je islamski izraz človeka, ki mu mi pravimo silsla. Veliko ljudi v Pakistanu in Indiji je silsla. To so Naškbandi, Šišti, Nazami, Kadri, Sabri; vsi ti so neke vrste sufiji, silsle. Vsak človek, ki je silsla, je sporočilo Stvarnika, sporočilo Ljubezni, sporočilo Miru. Vse je čista ljubezen; glasba, ki nosi to ljubezen, ni glasba moškega za žensko. Ta glasba je le za Boga, za Preroka in za svetnike.

Slišala sem, da se sme javno izvajati le obrobni, marginalni repertoar sufi (torej tudi kavali) glasbe, medtem ko je njeno jedro le za sakralne prostore in posvečeno občinstvo. Je to res?

Da. Sufi glasba je le za mesta, kot je aslana, za zelo čista mesta, kot so svetišča, mošeje. Toda sedaj je ta glasba zelo priljubljena v svetu in ljudje kličejo kavale, sufije in silsle, ki so zelo religiozni islamski ljudje. In ti sufiji in silsle pojejo kavali, vendar del kavalija vendarle ni sufi. Toliko.

Ali je kakšna razlika med koncerti v Evropi in Ameriki in nastopi doma, v Pakistanu?

Seveda je razlika. Moji domači ljudje me poslušajo in razumejo, vedo, o čem pojem. Dobro poznajo našo glasbo in razumejo besedila. Ko pa pridemo v Evropo, ljudje ne razumejo besedil in poslušajo le glasbo. Vendar so besedila zelo pomembna. Nastopati zdoma je zelo težavna naloga, saj moram za evropsko občinstvo pazljivo izbrati repertoar. Zajetnega dela repertoarja sploh ne moremo izvajati, zato najraje igramo kakšne klasične stvari, rago in taal, saj ljudje v Evropi v tem bolj uživajo in o tem tudi nekaj vedo. Nekaj malega vedo o moji glasbi in o indijski in pakistanski glasbi; morda sedaj tudi o kavaliju in tradicionalni glasbi.

Pred kratkim je izšla plošča Mustt, Mustt, ki je drugačna, ni ravno tradicionalna kavali glasba. Kako, da ste jo posneli?

Res. Mustt, Mustt ni kavali. Je nov eksperiment. Pred kratkim sem spoznal Petra Gabriela. In prosili so me, da bi naredil nov eksperiment z zahodno glasbo. Strinjal sem se, saj želim igrati in poznati vse glasbe, vse glasbenike, vse pevce. Pojem lahko vsako zvrst.

Omenili ste, da drugi kavali v Pakistanu le pojejo poezijo. Kaj pa glasbila - ali rabijo tudi harmonij, tablo, denimo, ali ne?

To je tako: pred petdesetimi leti so se v kavaliju zgodile nekatere spremembe. Spremenili so nekatera glasbila; moj oče, ded in drugi so kot nekdaj rabili strunska glasbila, na primer sitar, surud, sarangi, tanburo, dirubo, ki so tradicionalno v kavaliju. Toda strunska glasbila je treba kar naprej uglaševati, in to vzame veliko časa. Nove generacije nimajo več toliko časa in ga ne marajo izgubljati z uglaševanjem in s poslušanjem uglaševanja. In tako je že tudi moj oče strunska glasbila v kavaliju zamenjal s harmonijem. Kajti v kavaliju hitro prehajamo iz ene melodije v drugo, iz enega načina v drugega; na vsakem takem prehodu je bilo treba na novo uglasiti strunska glasbila, zato so nekdaj med igranjem porabili ogromno časa za uglaševanje. Zato je moj oče vključil harmonij.

Kako je s tradicijo pri učenju petja? Ali se prenaša le v družini ali so tudi šole kavali glasbe?

Petja se učimo v tradicionalni glasbeni družini, ki je obenem tudi šola. Naša glasba je namreč težka: zaradi besedil v številnih jezikih, zaradi melodij, zaradi tradicionalne glasbe. Vsega se je treba naučiti. Učil sem se pri očetu, pa tudi pri obeh stricih. Sedaj znanje prenašam naprej, nečaku in drugim študentom, ki se učijo pri meni doma. Naša družina je imela vedno veliko učencev. Moj oče je imel ogromno učencev, vzgojil je mnogo instrumentalistov, veliko pevcev, kavalov in drugih. Sedaj sem jaz podedoval šolo in vzgajam študente. Učim celo Evropejce, saj se sedaj zelo zanimajo za kavali in nekateri bi se radi kaj naučili, zato jim rad ustrežem in jih naučim nekaj kavali in nekaj tradicionalne glasbe.

Slišal sem, da je v skupini vaš nečak - najmlajši pevec?

Da. Nečak je najmlajši pevec in je sedaj na praksi. Je namreč študent desetega letnika, zato sem ga vzel s seboj še na prakso.

V glasbi imate veliko shem, ponavljanja, variacij in mnogo improviziranja...

To je del našega glasbenega sloga. Tega je veliko. Že sama beseda kavl (qawwl) pomeni ponavljanje, modulirano recitacijo. Ko pojemo in peto ponavljamo, to pomeni kavali, in sem sodijo tudi razne improvizacije, moje in skupaj z mano, pod mojim vodstvom. In ko kdo improvizira skupaj z mano, mu razložim - in potem improvizira z mano.

KAVALI IN KAVAL

Ko je Khavaja Muinudin Čišti, ki je živel v 12. stoletju, prišel v Indijo, je odkril hindujsko glasbo, ki je tu obvladovala vsak aspekt življenja; sufiji so se kaj hitro prepustili navdihu te glasbe, ki je v spoju z arabsko samo zaživela v Čištijevem redu. Podobo kavalija je izoblikoval Amir Kusrav (pesnik, zgodovinar in učenec Nizamudina Avlija, tudi sam član Čištijevega reda), in sicer sredi 13. stoletja; na popotovanjih je spoznaval indijsko glasbo in njene oblike spajal z iraško sufi prakso modulirane recitacije, ki ji je dodajal lirične vsebine in na koncu tudi gazal; vsi novodobni kavali ga priznavajo za mojstra in začetnika žanra.

Kavali (qawwali) temelji na sufizmu (islamski mistiki) in modulirani recitaciji, skrivni inkantaciji davaha, ponavljanju, variiranju in improvizaciji. Muslimanski mistiki uporabljajo glasbo kot eno najsilovitejših in najučinkovitejših poti za dosego duhovnega očiščenja in spajanja z Bogom; človeka vodi iz materialnega sveta v svet duha, kjer bolečine in bridkosti transcendirajo v radost in ekstazo. Eksoterični del sufizma sestavlja stopnja moram, ezoteričnega pa stopnji hočem in morem. Od tod naprej je stopnja onstran stopenj, svetost. Nevarnosti na poti, ki nadgrajuje preprosto pokorščino Stvarniku, na poti iniciacije in svetosti, so številne. Raznotere šole sufizma poučujejo vrsto tehnik, s katerimi si učenec pomaga na poti. Med tehnikami ima posebno mesto glasba - sufi glasba, ki se izvaja le v ozkem krogu posvečenih. Kavali (tak, kot ga poznamo) je sufi glasba za široko potrošnjo, ki prihaja z roba mističnega, inicirajočega ezoteričnega repertoarja; je potemtakem mistična seansa in glasbeni žanr. Deli se v dve kategoriji, ki odražata dvoje glavnih dimenzij sufizma. V prvo sodijo invokacije Boga (hamd), Preroka (naat) in svetih sufijev (markabat), v drugo pa pesmi, ki izražajo emocionalne aspekte misticizma: ljubezen (išk), ekstazo (rindana), ločitev (firak) in združitev (visal). Izvajanje ima troje stopenj: kaifiat pripravlja avditorij na odmik od sveta, med važdom se izvajalci in občinstvo stopijo v eno, hal je popoln spoj individuuma z božanskim. Ceremonijo otvarja ritmično udarjanje dlani, nato solist zapoje hvalnico božji slavi, spremljevalci ponavljajo refren kot urok; skladba preide v hvalnico Preroku in svetemu sufiju - patronu zasedbe, sledi svoboden preplet prve kategorije (invokacij svetnikov) s pesmimi iz kategorije emocionalnih aspektov. Vsakič, ko je omenjeno ime preroka in svetega sufija, se kaval (qawwal) dotakne ušesne mečice v znak pokorščine in podrejanja. Kavali pojejo v perzijščini, arabščini in urduju; sam termin kavali izhaja iz arabske besede kavl (qawl), ki pomeni - beseda; beseda ima po davahu in sufi tradiciji kreativno in tudi destruktivno moč; iz nje vse prihaja in vanjo se vse vrača.

Kavali glasba se s stoletji le počasi spreminja; sprva so ga izvajali brez glasbene spremljave, samo vokalno ob ritmičnem priploskavanju. Šele kasneje so vdrla tolkala (dholak in tabla) ter strunska glasbila (sitar, sarangi, surud, tanbura in diruba), ki so jih v 20. stoletju zamenjali s harmonijem. Sedaj je tipična postava taka: dva solista vokalista, eden ali dva harmonija, tabla, včasih tudi dholak, zbor in udarjanje dlani. V glasbi alternirajo počasne in hitrejše pasaže, med katerimi solist umetelno razvija glas, zbor pa poudarja pomensko plat besedil; improvizacija ima v kavaliju posebno mesto, še posebej se izraža v vokalnih melizmah, ko vodilni solist subtilno variira besedo ali frazo v različnih tehnikah, in sicer toliko časa, kolikor se mu zdi potrebno.

Vsak dober kaval mora ustrezati devetim pogojem: imeti mora melodičen glas, klasično indijsko glasbeno izobrazbo, poznati mora vse arabske moduse, na pamet mora znati koran, razumeti mora vsa besedila vseh pesmi (v arabščini, perzijščini in urduju), hiperekspresivno mora znati izražati pomene, blagosloviti ga mora sveti sufi in še nekaj moralnih neoporečnosti se zahteva. Kavali je potemtakem ob umetniški glasbeni obliki tudi dejanje predaje, oboževanja in mistične osvoboditve.

T. Capuder

Izbrana diskografija

Ker je Nusrat Fateh Ali Khan izdal v Pakistanu približno po štiri kasete na leto, bera njegovih plošč, dostopnih v Evropi, je tudi zajetna in razpršena med mnogo založb, bo tale izbor kratek. Priporočam predvsem izdaje za Jaro, Ocoro (koncertne!), pobrskati velja tudi po katalogu Real Worlda; če imate možnost, priporočam tudi ogled diskografije na internetu na naslovu www.nfak.com/passion.html.

Nusrat Fateh Ali Khan and Party, Supreme Collection (Serengeti Sirocco/Jaro, 1988/1990)

Nusrat Fateh Ali Khan and Party, Yeh jo halka halka (Serengeti Sirocco/Jaro, 1989/1991)

Nusrat Fateh Ali Khan and Party, Mustt, Mustt (Real World, 1990)

Nusrat Fateh Ali Khan and Party, Shahbaaz (Real World, 1991)

Nusrat Fateh Ali Khan and Party, The last prophet (Real World, 1994)

T. Capuder