Preston W. Long z novo skupino Reelfoot

Ožigosan s svojo (ne)srečo

Preston W. Long z novo skupino Reelfoot

Eno od imen, ki je zaznamovalo neodvisno rockovsko produkcijo prve polovice devetdesetih, je zagotovo detroitski trio Mule. Z vsakim izdelkom so pustili močan ameriški, južnjaški pečat, naj je šlo za prvi singel Tennessee Hustler z nekakšnim sodobnim parafraziranjem Roberta Johnsona ali za zadnji album If I Don't Six z realističnim risanjem ameriške umazane vsakdanjosti po stopinjah piscev Williama Faulknerja, Jima Thompsona in Cormaca McCarthyja.

Z vsem so zveneli prepričljivo in trdo, kot se spodobi za vsako skupino iz Detroita. Od samih začetkov do samega konca so Mule nosili in nam prinašali hillbilly bluesovsko noto, ki je na eni strani izvirala iz skupine Laughing Hyenas, v kateri sta se kalila basist Kevin Munro in bobnar Jim Kimball, in na drugi iz črno-bele fuzije skoraj neznanih Wig z ekscentričnim Prestonom W. Longom. Prepojen z viskijem, z glasom, ožganim z vodko je bil prvi pevec, kitarist in troublemaker Preston v nenehnem ustvarjalnem prepiru z basistom Munrojem, česar nikakor ni uspelo prebaviti bobnar Kimballu, ki je po prvencu iz leta 1992 tudi zapustil skupino. Kljub nezakopani bojni sekiri sta Preston in Munro nadaljevala skupno pot, na kateri sta zamenjala še dva bobnarja, dokler le ni počilo. Vendar pa nam Preston W. Long o tem prelomu pravi: "Preprosto sem izstopil iz skupine. Želel sem se posvetiti samostojnemu delu, predvsem akustiki, ki me je vedno bolj privlačila. To mi je bolj ugajalo kot delo v Mule, saj mi je nudilo več ustvarjalnega prostora." Tako nam je po letu 94, ko sta izšla fenomenalni EP Wrung in izredni album If I Don't Six, ostalo le še podoživljanje njihovega nastopa v ilirskobistriškem MKNŽ in nenapovedanega v ljubljanskem B-51.

NA SAMOSTOJNI POTI, VENDAR NI SAM

Po daljšem zatišju so v našo deželo prišle novičke o Prestonovem projektu z Davidom Sardyjem iz Barkmarket, ki pa ni ugledal luči sveta. "Dave in jaz sva o tem veliko govorila. Morala bi posneti ploščo, vendar se dolgo nisva slišala in tako na žalost nič ni bilo narejeno. Vmes sem igral s Tenderloin iz Kansasa in Teksasa, ki v Evropi še niso znani, vendar so res odlična skupina. Zdaj sem na poti s svojo novo ploščo in o tem tudi največ razmišljam. Večji del moje energije je usmerjen na Reelfoot, tako da ne delam veliko pri stranskih projektih," razlaga Preston, ki je na samostojno pot stopil z imenom P. W. Long, za katero naj bi se zanimala celo managerska ekipa velike Capitol. "V tem času sem želel izpopolniti tehniko akustičnega igranja. Veliko sem solistično nastopal, le jaz in moja akustična kitara, vendar le v okolici Baltimorja, Philadelphije in Detroita... Minili sta dve leti in komaj sem opazil. Mislil sem, da še nisem dovolj dober, vendar je prišel trenutek, ko sem se moral odločiti, pri kateri založbi bom izdajal. Corey Rusk s Touch and Go mi je ponudil izdajo, vendar sem želel ločiti sedanje delo od preteklega z Mule. Nisem želel, da bi ljudje današnje delo povezovali z Mule, in tako je plošča izšla pri Touch and Go, a ne pri podzaložbi Quarterstick, pri kateri so izšli Mule.” Letos smo le dočakali potrditev, da je Preston resnično še vedno vztrajen glasbenik ter nesrečen sin in ljubimec. Ponudil nam je nov trio P. W. Long's Reelfoot, ki ga ob njem sestavljata še basist Dan Maister in bobnar Mac McNeilly, "ki ni več v The Jesus Lizard. Na njegovo mesto je prišel Jim Kimball, tako da smo naredili nekakšno zamenjavo. Dan je moj stari prijatelj iz Detroita. Pred tem je igral v skupini Hairwash, ki sva jo z Macom pred leti videla v živo. Odločila sva se, da želiva njega za basista, četudi ga nihče ne pozna, saj je igral v res dobrem bendu," razlaga Preston, kako je sestavil novo zasedbo.

Album We Didn't See You On Sunday ponuja nov korak tega ameriškega glasbenika - brezdomca: "Trenutno nikjer ne živim, samo potujem. Stvari pustim pri enem prijatelju, psa, ki mi je velika, stalna podpora v življenju, v nasprotju z ljudmi, pustim pri drugem. Nekaj časa sem živel v Chicagu, to je v tistem obdobju, ko je skupina tudi naredila največ pesmi." Večji del plošče je bil posnet letos januarja v studiu Steva Albinija, ki je bil že od nekdaj velik podpornik in ljubitelj Prestonovega ustvarjanja. Ob teh imenih ne gre spregledati tudi sodelujočih glasbenikov: violinistke Casey Driessen, ki igra z Mr. Robby Fulks,in Jeremyja Jacobsena za orglami, ki "sem ga skušal nagovoriti, da se nam priključi za stalno. Vendar je zelo zaposlen z odličnim solo projektom Lonesome Organist. V kratkem naj bi pri založbi Thrill Jockey izšel singel, ne vem, kako je slišati posnetek, ampak v živo je fantastičen. Pred tem je igral v čikaških Five Style."

AKUSTIKA VS. ELEKTRIKA

"Na koncertih še vedno igram kakšnih dvajset minut svojih akustičnih zadev, preden se na oder povzpne ostali del zasedbe, potem pa pride tistih štirideset minut, ko igramo kot skupina. Začnemo z akustiko in počasi gradimo vročico koncerta, saj prestopimo k močnejšim zvokom, s katerimi tudi končamo." Podobno kot nastopi je tudi album sestavljen iz akustičnega, solističnega dela P. W. Longa in skupinskega dela njegovih Reelfoot. Če je bil v času Mule v nenehnem bojnem dialogu z basistom Munrojem (npr. v skladbi I'm Hell), se v novi zasedbi bori le še sam s seboj, s svojo vestjo in dušo. Težko je pozabiti Prestonovo ljubezensko izpoved Now I Truly Understand (She Loves Other Man), ki je bila tudi edina akustična skladba Prestona W. Longa v tistem času, s katero se je neposredno naslonil na južnjaško uteho, obenem pa ni mogel skriti nesrečne duše glasbenika. Na samostojni poti se je ob avtorskih skladbah spoprijel z aranžmaji dveh tradicionalnih, Bound To Ride in Jack Of Diamonds, in se še globlje spustil v folk tradicijo. "Nisem ravno prepričan, da je tako, čeprav večina ljudi tako doživlja. V Mule ti vplivi niso bili tako očitni, le v petju so bili opazni, z glasbenega stališča smo črpali iz popolnoma drugega kota. Všeč mi je bila zamisel o akustičnem igranju. Danes sem starejši in ta glasba je tudi bližja tej starosti. Zdi se mi tudi, da dekleta boljše reagirajo na mojo glasbo."

P. W. Long's Reelfoot so logično nadaljevanje zapuščine Mule, ene od tistih skupin z začetka devetdesetih, ki so opozorile na nujno vrnitev h koreninam. Z Reelfoot se je še bolj kristalizirala navezanost na hillbilly bluesovske module. In če neko novo skupino vodi nekdanji član tako izvirne skupine, kot je bila Mule, mu le težko očitaš podobnosti, navezanosti nanjo. Še vedno so v ospredju žalost in izguba, naj se sliši še tako šablonsko. Prihaja iz človeka, ki nas od svetovnih problemov vrača k našim osebnim težavam, opozarja nas na našo individualno odgovornost in nas spomni na izgubljenega prijatelja - naj bo mati, ljubezen, pes ali pa preteklost.

BIGor