Letnik: 1996_97 | Številka: 11 | Avtor/ica: Gorazd Beranič
Rap in Slovenci
Rap je izvorno glasbeno-socialna forma afroameriške manjšine v ZDA. Črpa iz življenjskih problemov (pogojenih pretežno z barvo kože) te manjšine v kapitalističnem sistemu, ki jih izraža, predeluje in oblikuje v hip hop kulturi. Ta poleg rapa vsebuje še tipično obliko plesa (breakdance, šolan na izročilu črnih plesnih magov rhythm and bluesa, soula in ekstatičnega gospel fanka), grafitiranje in ulico kot prostor druženja, posedanja in skupinskega dialoga. Kot v vseh podkulturah sta važna še poseben jezik (črnski sleng) in slog oblačenja.
Rap je izrazito dialogna komunikacijska forma, pri kateri je bistvena prostorska in časovna istočasnost ustvarjanja in poslušanja. Zgodba, ki jo klepeta raper, črpa iz izkušenj skupnosti in se vanjo tudi vrača. V tem smislu je rap zgolj specifična oblika vsakdanjega pogovora in dedič nekdanje ljudske literature in glasbe, v katerih med pripovedovalcem/izvajalcem in poslušalcem ni ostre meje. Forma dialoga, izmenjave vzklikov in odzivov, vprašanj in odgovor, črpa iz preteklih črnih popularnoglasbenih zvrsti, kot so prvotni, delovni blues, minstrel ter religiozni gospeli in spirituali. Predelano je ta forma prešla v rhythm and blues ter še izraziteje v soul in fank. Konkretnejši glasbeni vplivi izvirajo, kot vemo, iz reggaeja, hipnotičnega fanka Jamesa Browna ter psihedeličnih fank odtrgancij Slya Stona in Georgea Clintona and Funkadelic and Parliament. Forma je tridelna: programiranje (vzorčenje, škrebljanje in strganje plošč), ki oblikuje ritem - ta je hkrati tudi melodija; rapanje in MC-janje (dialognost, arhaični model “vzklika-odziva”, animiranje občinstva). Rap je danes star okrog 15 let, razvil je obilo podzvrsti in mešanih žanrov. Rapovska besedila so zaradi bistvene vpetosti te glasbene oblike v etnične podkulture v ZDA dobila socialne, politične in simbolične razsežnosti take moči, da so krepko presegla vlogo besedil v povprečnem belem protestniškem folku, panku in hardkoru. Če pomislimo še na izjemno moč besedil v reggaeju, se zdi, da so besedila v rapu in reggaeju medij, skozi katerega se izraža vsakdanja praksa teh etnij mnogo neposredneje in bivanjsko pristneje kot v belih podkulturah, katerih upor je simboličen - bolj na ravni kulture kot označevalnega in posredujočega znaka kot na ravni banalne prakse, ki je srž vsake kulture, njena edina, čeprav predelana vsebina.
Avtentičnost rapovskih besedil tiči v tem, da so avtorji poleg problemov najstniške identitete obremenjeni še z barvo kože. Biti v ZDA črn mladostnik, obremenjen s socialno, etnično in moralno prikrajšanostjo, pač ni primerljivo s položajem belega mladostnika pretežno srednjeslojskega izvora, čigar uporniškost besedil se konča pri preklinjanju vlade, odraslosti in njenih družbeno-moralnih institucij (družine, doma, šole, službe, prevladujoče morale ipd.) ter kapitalističnih načel “najsvobodnejše dežele na svetu”. Ta upor je ponavadi začasen, saj jih na koncu prehoda in procesa vstopanja v odraslost čakajo primerno konformne usode solidnega meščanskega udobja. Za belo mladino je rap zato lahko zaživel šele tedaj, ko so njim tuji slog in tujo ostrino črne ideologije uporabili in predelali v svojih popularnoglasbenih formah, s katerimi so v zgodovini izražali identiteto, kulturo in mladinsko mitologijo “drugačnosti” (sex and drugs and rock’n’roll, “die young” hedonizem): v heavy metalu, panku in hardkoru (rokovskih podzvrsteh). Preoblikovanje realnih problemov črnske manjšine v tipično ideologijo (belega) rocka je našlo preroke v drugi polovici 80-ih, ko so Beastie Boys zahtevali “pravico do zabave” (tipično belsko!), val pa so razširile nato še ikone ameriškega hard rocka Aerosmith v sodelovanju z Run DMC. Ko je prišel še MTV-jevski rap kanal, korporativni kapital velikih založb ter marketing imidža in sloga, se je zgodovina razmerij med črnim in belim v popularni glasbi zopet ponovila. In pomešala na nov način. Kdo je zavojevalec in kdo zavojevan, sploh ni več vprašanje. Ah, ne-ne-ne: ne gre za stik med črno in belo glasbeno-socialno dušo Amerike. Gre le za kolonizatorski stik velikega kapitala bleščeče površine z majhnimi idejami obrobnih in banalnih manjšin. Ne glede na barvno kože in ime geta, iz katerega prihaja črnska ali belska drža ponosnih in klepetavih poražencev, je zmagovalec nedvoumno ponovno znan: pop(ularna) kultura, dete industrije množičnega strinjanja.
Ustrezno predelan rap je zlahka prisopihal tudi v Evropo, kjer je zlasti v Angliji in Franciji med tamkajšnjimi črnimi in temnopoltimi manjšinami oživil stare in pozabljene korenine jeze. V Deželici seveda tovrstnih manjšin ni, razen morda “čefurjev”, ki pa se v rapu niso našli. Razen Magnifica v avtobiografskem manifestu Kdo je čefur?. Omeniti velja še vodilne kič (postmodernistične) parodiste Agropop, ki so vedno med prvimi zavohali, kam in kako veje veter uspeha v svetovnih popularnoglasbenih trendih. Drobci rapa so (bili) pri njih le eden izmed koščkov v njihovem kmečkem, narodnozabavnem popu. Podobna razvada se je razpasla tudi pri domači tehno (“dance”, si pravijo fino) zalegi, ki tudi nekaj kakor “rapa” (Kolarič, DAZ, MZ Hector, celo plesoče bombice, Power Dancers). V vseh teh primerih seveda ne gre za rap, ampak za trivializacijo in priložnostno izrabo te glasbene oblike, ki jo vsrkajo v drugo popularnoglasbeno zvrst in z njo sedejo na instantni brzec puhle šentflorjanske slavice. Hej, če prilagojeno parafraziram verz hardkorovcev (ne raperskih) iz skupine Odpisani iz Pomurja, ki v komadu Lotmerk Underground besni 'Droga širi se kak beteg, küša jo že fsaki kmetek', lahko zvišeno zatulim: Rap küša že fsaki kmetek. Pristneje na prehodu v celovitejšo rap formo - čeprav je le del njihovega postmodernega glasbenega brikolaža - so mariborski Central Problem s prvencem 149 (Helidon).
Prvi celovitejši poskus domačega rapa pripada - naj zardim! - Janu Plestenjaku. Zadeva je bila banalna, komercialna in neavtentična, saj ni upoštevala temeljnih izhodišč te glasbene forme. Vse skupaj bi ostalo le skromen poskus, če se ne bi leta 1994 pojavil nergaško klepetavi zlodej, ki si je nadel ime Ali En, in se obregnil ob Plestenjakov rap. Res je, da so že prej malce pristneje poskušali v smučarskem bendu Koširrapteam, ki je drobček simpatičnosti požel predvsem zaradi ustreznosti (smučarske) vsebine besedil. Toda šele šokantno predrzen Ali En z bendom in ploščo Leva scena (Mačji disk) je dal domačemu rapu držo, pogum, ekscesnost, zlasti pa odlično glasbeno obliko. Njegov rap je pravzaprav netipičen, bolj beli kot črni. Je plesen, ritmično silovit, fankoidno utripajoč (korenine Heavy Les Wanted) rap, instrumentalno zelo pisan, z zadržanim vzorčenjem in škrebljanjem ter praskanjem plošč, poln pihalnih vložkov, “groovy filinga” in kitarsko basovskih rokovskih vložkov. Ali En je v Levi sceni bistro zaštekal, da rap potrebuje socialni naboj in prestopniški rob, ki ga pri nas družbeni sistem ne omogoča. Zato si je sovražnega Drugega, v katerega je usmeril bruhajočo jezo, našel v slovenski glasbeni sceni in zadel v polno. Najbolj provokativna komada (Leva scena in Plestenjak) sta se prijela ravno zaradi kužnosti in zatohlosti domače popularne glasbe. Z vulgarnimi žaljivkami se lahko strinjamo ali ne, toda jezikovna praksa črnskega raperja v povprečju nič kaj ne zaostaja za pljuvanji Alija Ena.
Drugi vir za avtentično in tipično občutenje slovenskega vsakdana je našel v tabuiziranem seksualnem življenju Slovencev. Komad Stremetzsky je šel v besedišču gotovo najdlje v zgodovini domače javne besede na ploščah. Toda ali niso razni “fuki”, “pizde”, “jebanja”, “porivanja”, “pičke” ipd. povsem normalni in ustaljeni del besedišča, ki se rabi v vsakdanji (poulični, gostilniški, intimni) govorici večine Slovencev? Še posebej v slengu najstnikov in mladine, ki je ciljna skupina poslušalcev rapa! Ali En je prvi podal ustrezno rapane zgodbe o vsakdanjem življenju v domačem mestu, naredil prvi gangsta oz. prestopniški rap komad pri nas (V mestu...), spisal nekaj bolanih fikcij (Ne vem, če spim in sanjam, Tarzan). Zlasti pa je uveljavil tip avtobiografskega rapanja, v katerem nastopaško obdela svoj revolucionarni pohod v Deželico (Ime A. E., Za koga?). Besedilno nabrit, rapersko nevaren in odličen je postavil temelje, ki so še danes nedoseženi.
Treba je priznati, da so smučarski raperji lani krepko bolj zrelo nadaljevali v bendu Pasji kartel s ploščo Pesjansa (Corona). Njihov rap izhaja iz zahodnoobalnega ameriškega rapa. Poudarjena je prijetna melodija, refreni so dominantno spevni, vzorčenje je skromno, harmonične zanke so ležerne, počasi valujoče, ostrih rezov in sunkovitega ritma je le za drobec, bas ne pulzira. Nevarnejši so le v treh komadih “še kar gre” prestopniškega rapa, kjer so bližje vzhodnoobalnemu rapu (Aj-jasno, Pod pritiskom, Vprašanje) - avtentičnost tiči v gostujočem raperju Klemenu, najboljšem rap vokalu pri nas. Poleg rapersko tipičnih avtotematskih besedil je podoba sveta v njihovem rapu precej povprečno meščanska. Ukvarjajo se z obrambo svoje drže, z občimi problemi sodobne, po izvoru srednjeslojske mladine, v celoti pa ima njihov rapani svet priokus neobveznosti, žuranja in lahkotnosti ter navideznih problemov dobro situiranih mladeničev (Precej težko).
Založba Conan (skupine Lačni Franz) je v začetku letošnjega leta na skop zemljevid slovenskega rapa vpisala prvenec Ko pride bog mariborskega rapovskega prvorojenca Dandrough. Najrazličnejše promocijske in medijske možnosti so šle v minulih mesecih gladko mimo dveh osrednjih članov, saj sta na prvem mestu kajpada še šola in avtoriteta staršev. Raper, ki jezno rapa, na prvem mestu pa je šola? Celo med vikendi? Nerodna reč, črna pega in oster rez v mitologijo raperske samozavesti, poguma, drznosti in pristnosti. Čeprav nisem fan rapovske produkcije, me rap fascinira kot svojevrstna urbano-digitalna različica nekdanje ljudske epike in uličnih govoric, teh osrednjih form povezovanja skupnosti, teh zalog oblikovanja povprečnega okusa, vsakdanjih predstav in večinskega strinjanja s konvencionalnim in varnim.
Ampak vendar, prizanesljivo: pri Prhljajčkih (Dandrough) preseneča mladost obeh raperjev - srednješolcev. To jima obeta velik odziv med njunimi vrstniki. Seveda ne le zaradi starostne identifikacije, ampak zlasti zaradi identifikacije s sporočili, pomeni, jezikom in izražanjem njunega občutenja življenja in sveta. Dandrough se zlahka vpiše v (samo)podobo najstniške srednješolske mladine. Vendar je to le ena, manj pomembna plat njunega rapa. Pri fantih na trenutke preseneti zrelost njunih besedil, ki simpatično presega zgolj provokativne, “važno, da čim bolj odštekane” najstniške "fore". Če naj bo rap avtentična urbana govorica okolja, mora to okolje zaživeti v njem v celoti. Dober raper je tisti, ki zmore z izražanjem lastnega občutenja sveta, problemov, zanimanj in domislic ujeti protislovja in zagate vse družbe. In Dandrough to v kar nekaj komadih zmoreta. Skozi perspektivo mariborskega srednješolca, živečega v betonski sivini tipičnega blokovskega naselja, zadiha Maribor z vsemi socialnimi, moralnimi, družabnimi in psihološkimi značilnostmi precej pristneje kot v “profesionalnih študijah in vizijah razvoja mesta” mestne oblasti. Zato so njuna besedila rimano rapane (deklamirano skandirane pripovedi) zgodbe o povprečnem življenju v Mariboru. Klepetata (avtorske pravice za ta izraz nakazujem na račun Napota!) v vsakdanjem pogovornem jeziku. Obarvan je z lokalnim, mestnim govorom (tipično naglaševanje, široki e-ji, značilne mestne fraze), občimi vulgarizmi (spolnimi kajpada), mladinskim slengom, nemškimi popačenkami (ksiht, špegli, šinfanje) ter z rapovskim slengom. Slednji se naslanja na značilne rapovske vzklike, pritrditve, medklice in slogane, ki imajo pomembno vlogo tudi pri glasbeno-ritmični podobi rapa.
Z ideologijo in podobo življenja, ki ju izrekata v komadih Dobrodošli v Maribor, Iz zibelke v grob in Misli s smisli, bi se brez težav strinjali tudi odrasli in brezposelni, predvsem pa velik del mestne mladine. Njun rap namreč ni “proti” odraslemu svetu, njuna drža ni podkulturna. Rap je tu le besedilnoglasbena forma, ki učinkuje kot neposredna, na trenutke banalna spremljava vsakdanjosti, s katero se lahko poistoveti povprečen mladostnik. Njuni problemi so problemi skupnosti. Dandrough razumeta rap kot formo, v kateri se s pripovedovanjem zgodb o mestu in okolju, ki ju obdaja, lažje najdeta. Rap je forma dozorevanja. Še posebej ostro je to opazno v komadu Iz zibelke v grob, ki je sporočilno najtehtnejši na plošči. Kljub nekaterim najstniškim pobalinstvom (zlasti v komadih Flo-master, Zrcalce zrcalce - tukaj zlasti sesujeta ženski spol) se večina skladb uspe izogniti tovrstnim zafrkancijam in priložnostnim rimam. Verjetno zaradi tega, ker je v večini komadov temeljna téma kar rap sam kot glasbeni, življenjski in osebnostni slog. Pri tem so obvezni seveda tipično rapovsko nastopaštvo, avtobiografski egotripi, samopoveličevanja ter sesutje drugih slovenskih raperjev. Manj me prepriča glasbena plat njunega rapa. Navezujeta se zlasti na zahodnoobalni (West Coast - L.A.) ameriški rap, ki je ritmično-zvočno monoton, enoličen in počasnejši, precej manj agresiven kot vzhodnoobalni (East Coat - NY) rap. Vzorčenje je skopo, “prasketajoči in škrebljajoči lomi in stiki” (scratchanje) skoraj neopazni, ritem je počasen, dub basi razlezeni, zanke linearne in monotone, melodija ima opazno vlogo. Skratka precej daleč od nevarnejšega gangsta fankoidnega rapa in hardkor rapa, za katerega se sicer ogrevata. Izjema je le komad Hardcore, ki je res hardkorovski in s komadom Bring it in glasbeno tudi najprepričljivejši na plošči.
Rap skupine Dandrough je besedilno zrela, glasbeno pa dokaj dolgočasna in predvidljiva glasbena forma, ki iz najstniško-mladostniške perspektive klepeta o vsakdanjem življenju v Mariboru, specifične izkušnje mlade mestne populacije mestoma vendarle spregovore obče in celovito. Ponuja recepcijo za širše množice, socialno obubožane sloje, ki se s tem vsaj za hip uglasijo z najstniško-mladostniškimi problemi dozorevanja. V tem je največji naboj mariborskega rapa. V njem lahko vidimo okolju (poetika Maribora in simpatičnost “mariborščine”) ustrezno podomačitev tuje popularnoglasbene forme, katere začetki tiče v prepletu socialnopolitičnih in rasnih razmer v ZDA s tradicijo črne (afroameriške) popularne glasbe.
Podoba sveta v rapu treh osrednjih domačih raperskih plošč izhaja iz odnosa med raperjem in večinskim okoljem. Če raper uspe zarezati s subjektivnimi zgodbami v obče probleme slovenske družbe, v njeno praktično in vsakdanje življenje, v njene stereotipe in klišeje, potem je njegov rap avtentična in upravičena glasbena forma. Pristnost domačega rapa temelji na relevantnosti zgodb, na povezanosti s konkretnim okoljem, iz katerega jemlje navdih za zgodbe. V tem smislu je rap Alija Ena najradikalnejši, saj izhaja iz ostrega in upravičenega reza med raperjem in okoljem. Njegova drža je prestopniško nasilna in zavračajoča tipično slovensko melanholično meščansko moralnost. Kljub ostri izločitvi iz večinske kulture je doživel izjemen uspeh (okrog 5000 prodanih cedejev in kaset!), in to pomeni, da je njegova rapovska govorica vsakdanjosti ujela občutenje sveta precejšnjega dela slovenske (zlasti mestne) mladine. Na drugem mestu lestvice avtentičnosti je mariborski Dandrough - predvsem zaradi besedilne zrelosti. Glasbeno pa jih prekosi tudi Pasji kartel. Mariborski rap se ne izloča iz okolice tako ostro. Odločno brani svojo držo in vrednote, a okolja pri tem - razen na nekaterih mestih - ne razvrednoti preveč. Mariborske ulice sicer zažive, ujameta tudi obči socialni in moralni utrip mesta, vendar so njune avtobiografske zgodbe preveč subjektivne in mladostniške ter premalo ognjevite, da bi skozi njuno optiko podoba okolja zaživela tako silovito kot pri Aliju Enu. Ali En je nož, ki seka, Dandrough pa britvica, ki rezlja. Poseben primer so raperji v Pasjem kartelu. Med raperjem in svetom pri njih ni bistvenega neskladja. V glavnem izražajo dokaj značilen meščanski individualizem, pravico do mišljenja z lastno glavo. Moti zlasti neizenačenost komadov po tematski plati, pri tem so nekatere teme (Poletna norost, Avša, Naj prijatu) - ki sodijo bolj v repertoar lahkotnega popa - predstavljene tako, da resno podvomiš o smiselnosti njihovega rapa. V teh primerih delujejo poceni, zgolj formalno, brez tistega minimalnega občutka zavezanosti bivanjski nujnosti (še posebej v “pasjem komadu”).
Pravi rap izhaja iz nujnosti in smiselnosti zgodbe. Ravno v razvidnosti pomena in idej, ki jih sporoča neposredno z jezikom, s pripovedovanjem v praktičnosporočevalni govorici, tiči silen naboj in privlačnost rapa za mladino in okolje. Na tem področju lahko ponudi morda precej več kakor rock, pri katerem pomene dojemamo predvsem s telesom in čustvi, šele nato pa pripisujemo te čutne reakcije “pomenu” zvoka. Večina uporniških besedil v panku in hardkoru je uborna, skopa, ponavadi omejena na kričanje fraz in banalnih trditev, ki so že vsem znane. Možnost ustvarjalne predelave posameznikovega položaja v svetu je omejena na aktivno komunikacijo z zvočnimi učinki ritma, hrupa in agresivnosti. Pomen v rocku je zato kljub čutni neposrednosti zvočne recepcije jezikovno pomensko posreden, abstrakten in domišljijsko simboličen. Pri rapu je ekspliciten, konkreten in neposreden tudi na ravni jezika, besede.
Pomen v rapu ima oprijemljivejšo referenco kot v rocku. Če razumem rock kot avtentično glasbeno simbolično (govori v znakih podkultur!) predelavo vsakdanjega življenja mladostnikov ter družbenih protislovij, je rap pomemben kot avtentična govorno-glasbena spremljava vsakdanjosti. To je glavni razlog njegove aktualnosti, privlačnosti in izjemnega prodora na svetovno tržišče popularne glasbe.
Gorazd Beranič