Letnik: 1996_97 | Številka: 11 | Avtor/ica: Jani Guna, Jane Weber
Kozmična Amerika
Country rock - glasba prerokov
Country rock je lahko nastal le v Ameriki. Združuje različne glasbene zvrsti, ki so pomemben del tamkajšnje glasbene kulture. Že njegov rockovski pol mu je dal soulovsko predanost in bluesovsko podlago črnskih glasbenikov, iz izvirne countryjevske tradicije pa je poleg večglasnih harmonij povzel zlasti religioznost belega gospela.
Za nastanek country rocka ni bilo dovolj le združiti ritmičnost rocka in melodičnost countryja. To so v petdesetih letih delali rockovski zvezdniki Elvis Presley, Carl Perkins in Jerry Lee Lewis, podobne ukane so poznali tudi Hank Williams, George Jones, Johnny Cash in drugi pevci countryja. Lahko rečemo, da je na temeljih rockabillyja v psihedeličnih šestdesetih letih nastal country rock. Na nastanek in razvoj te glasbe je odločilno vplival Buck Owens, in sicer predvsem z glasbo iz prve polovice šestdesetih let.
Druga polovica šestdesetih let je bilo edino časovno obdobje, ki je lahko ozemljilo planetarno energijo v tako širokem zamahu, da je v vsesplošnem ustvarjalnem preporodu občil ozavestilo tudi magičnost country rocka. V tem obdobju sta se združila ameriški glasbeni eklekticizem in kozmična univerzalnost. Ko govorimo o country rocku, po navadi najprej pomislimo na Grama Parsonsa, pevca, ki je v svojo vizijo tega glasbenega sloga zavestno vtkal še posebno kozmično razsežnost. Prav privlačnost in nagonska energija rocka sta v poznih šestdesetih in v zgodnjih sedemdesetih letih Parsonsu in somišljenikom slogovno uokvirjali countryjevsko tradicijo.
Prejkone nikoli dokončno izpeto potovanje skozi country rock lahko začnete z glasbo trubadurja, ki je zapel še pred Parsonsom. Gene Clark, odličen avtor, ki se ni nikoli postavljal s svojim talentom, je že leta 1966 z Vernom in Rexom Gosdinom posnel enega prvih albumov country rocka z esencialnima skladbama Tried So Hard in Keep On Pushin'. V prvi lahko slišite električno kitaro legendarnega Clarencea Whita, drugi pa daje poseben čar Douglas Dillard z električnim bendžom. Tudi skupina Buffalo Springfield se danes zdi kot predhodnica zasedb, ki so igrale country rock. Z ustvarjalnim talentom odseva nekakšen prehod med folkovskim preporodom zgodnjih šestdesetih let in tistim, kar se je pod vplivom Beatlesov razvilo v rockovsko poudarjen folk in country. Zanimivo je, da je skupinin prvenec s preprostim naslovom Buffalo Springfield izšel v Ameriki že oktobra leta 1966, a so ga zaradi velikega uspeha male plošče For What It's Worth vzeli iz prodaje in ga s tem posnetkom vnovič izdali februarja 1967. Ta skladba Stephena Stillsa je bila največja uspešnica te zvezdniške zasedbe; poleg izjemno uglašenih vokalnih harmonij Neila Younga, Richieja Furaya in Stillsa jo označuje še prepletajoči se zven akustičnih in električnih kitar. Prav glasba skupine Buffalo Springfield je z ritmično poudarjenim čarom country folka preroško naznanila zlato obdobje country rocka. Po mnenju večine poznavalcev je prvi pravi album country rocka plošča Safe At Home skupine The International Submarine Band. Posneta je bila že okoli božiča leta1967, izšla pa je marca 1968. Žalostni angel country rocka Gram Parsons je za ploščo napisal štiri skladbe, druge pa so priredbe. Spet je njegovo petje tisto, kar liričnim countryjevskim baladam daje poseben čustveni, celo sakralni naboj. Zaradi njega Parsonsovega gospelovskega glasu ne boste nikoli pozabili ali zamenjali z drugim. Iz Gramovih pesmi veje pevčev občutek večne osamljenosti in srčne bolečine, tako značilen za najlepše pesmi country rocka.
Parsonsova skladba Hickory Wind, izdana julija leta 1968 na albumu Sweetheart Of The Rodeo skupine The Bryds, je arhetipski primer country rocka. Ta plošča je temeljni kamen country rocka, pa tudi eden najvplivnejših albumov rocka sploh. Gramovo petje je ohranjeno le v treh skladbah, čeprav je za omenjeno ploščo posnel skoraj vse vokale. Zaradi pogodbenih obveznosti, ki jih je imel z založbo, pri kateri je izšla njegova prejšnja plošča Safe At Home, so vnovič posneli vokale, tokrat v izvedbi vodje skupine Rogerja McGuinna. Čeprav je bil Gram Parsons član Byrdsov le dobre štiri mesece, je dal skupini s tem albumom neizbrisljiv pečat. Šele leta 1990 je na antologiji Byrdsov izšlo nekaj pesmi s tega snemanja. V njih slišimo Gramovo petje iz leta 1968. Plošča Sweetheart Of The Rodeo, ki je v vsaj približno popolni različici izšla šele pred kratkim, je bila kljub vsemu Parsonsov projekt. Če bi si radi posneli kaseto z najboljšimi skladbami country rocka, ne spreglejte skladb Hickory Wind, One Hundred Years From Now in nepozabne različice country gospela bratov Louvin z naslovom The Christian Life. Ta zdrži primerjavo z izvirnikom, pa tudi s priredbami bratov Whitstein in Emmylou Harris.
V tem za country rock tako usodnem letu 1968 je izšla še ena pomembna plošča. Decembra je skupina Dillards izdala album Wheatstraw Suite, se prvič oddaljila od klasičnega bluegrassa in se približala tedaj priljubljenim kalifornijskim glasbenim tokovom. Bendžoist Doug Dillard je Dillards ravno zapustil in z Genom Clarkom ustanovil svojo skupino. Njegov brat, kitarist Rodney Dillard, pa je nadaljeval delo s Herbom Pedersenom, sijajnim kitaristom in bendžoistom, ki danes igra bluegrass v skupini The Laurel Canyon Ramblers.
Nova skupina Grama Parsonsa The Flying Burrito Brothers je februarja leta 1969 izdala prvenec z naslovom The Gilded Palace Of Sin. Chris Hillman in Gram Parsons sta po razpadu Byrdsov združila ustvarjalne moči in oktobra leta 1968 v samoti doline San Fernando napisala večino pesmi za omenjeno ploščo. Parsons je rad govoril, da so se mu z njo uresničile sanje o soulovski kozmični countryjevski glasbi. V nekaterih skladbah lahko ne le slišite, ampak tudi začutite čustveni naboj in subtilno krhkost Parsonsovega glasu. Ta kombinacija naravnost veličastno zveni tudi v priredbi znane soulovske skladbe Dark End Of The Street.
Leto 1969 je po svoje zaznamoval tudi Dylanov countryrockovsko obarvan album Nashville Skyline, izdan aprila 1969. Dylanu so to lepo in kar nekako premalo cenjeno ploščo pomagali posneti sami izkušeni studijski mojstri iz Nashvilla. Skladbe, kot je One More Night, so še danes priljubljene predvsem v bluegrassovskih krogih.
V antologijah country rocka - te so velikokrat pomanjkljive, ker založbe ne morejo dobiti avtorskih pravic - je velikokrat tudi skladba Pickin’ Up The Pieces skupine Poco; leta 1968 sta jo ustanovila Richie Furay in Jim Messina. Gre za izrazito svež country rockovski prvenec z istim naslovom, izdan junija 1969. Albumu poleg odličnega večglasnega petja daje pečat tudi pedal steel kitarist Rusty Young, ki bi nekaj mesecev prej skoraj postal član Parsonsovih Flying Burrito Brothers. Skupini Poco ga je priporočil Jerry Garcia.
Če imate radi obskurno in skoraj neznano glasbo - ta je sicer po navadi najslajša - si za konec popotovanja skozi prvih pet let country rocka privoščite še glasbo skupine Mason Proffit z istoimenskega albuma iz leta 1969. Zasedbo sta vodila brata John in Terry Talbot, posnela pa je kakih pet albumov. Gre za skoraj neznano ameriško skupino. Njeno glasbo krasijo izjemno uglašene vokalne harmonije in filigranski slog igranja kitar. Morda vas bo spomnila na Eagles, čeprav so legendarni orli poleteli šele dve leti pozneje in po mnenju najbolj zadrtih puristov komercializirali in skoraj uničili Parsonsovo vizijo o zlitju užitkarskega črnskega bluesa in tarnajočega belskega countryja.
Jani Guna in Jane Weber