Zehava Ben

Zehava Ben poje Um Kalsum v Mestu žensk

Med volilno kampanjo je v televizijskem klipu leve stranke Meretz prepevala Pesem miru. "Naj vzide sonce, naj zarja ožari nebo. Pojte o miru - ne o vojni," je nekaj kasneje isto himno prepeval Jicak Rabin le nekaj minut pred tem, ko ga je zadela smrt iz roke židovskega skrajneža.

Zehava Ben, drobna sedemindvajsetletnica ebenovinastih las, je odraščala v revni četrti Beersheve v Izraelu. Njen oče, priseljen lutnjar iz Maroka, je na lutnje, ki jih je izdeloval, igral na različnih slavjih in porokah, Zehava Ben pa ga je začela v ranem otroštvu spremljati s petjem. Silno rada je pela; otroštva se spominja predvsem po melodijah, ki jih je drobna deklica nenehno žvrgolela in slišala od vsepovsod - kajti sredi velike revščine je življenje sefardskih družin osvetljevala le glasba. Ta dediščina, združena z izjemnim glasom, je Zehavi odprla vrata uspeha. Kariero je začela z repertoarjem turških popularnih ljubezenskih napevov, s katerimi je osvojila del izraelskega občinstva, ljubiteljev te zvrsti, vendar je pravi razlog za uspeh tičal predvsem v njenem očarljivem glasu. Ko je bila stara šestindvajset let, se je spopadla z zahtevnim repertoarjem prve dame egipčanske šole sodobne arabske klasike 20. stoletja - lotila se je Um Kalsum; šele po letu trdega dela in dolgih urah vaje si je upala prvič izvesti nekaj pesmi (El wardi Gamil, Inta umri, Ranili švaja švaja) iz repertoarja vsearabskega idola. "Um Kalsum je boginja," pravi Zehava, "in dotakniti se njenega dela je, kot da bi prodrl v svetost svetosti."

Zehava Ben nastopa z Orkestrom arabske glasbe pod vodstvom Suheila Radvana, ki ga sestavlja šestnajst arabskih in židovskih glasbenikov; arzenal glasbil je dovolj bogat in pester (violine, violončelo, kontrabas, kanun, lutnja, darbuka...). Orkester izvaja predvsem arabsko klasično glasbo, tudi sodobno egipčansko šolo (dela Mohameda Abdel Wahaba). Šef orkestra Suheil Radvan je dobro znan v arabski glasbeni srenji, med dvajsetletnim delom po glasbenih šolah je mnogo prispeval k razvoju in razcvetu glasbene umetnosti. Leta 1990 je zapustil narodno šolstvo in v Haifi ustanovil Orkester arabske glasbe; leta 1993 in 1995 se je udeležil glasbenega kongresa v kairski Operi s prispevki o prihodnosti arabske glasbe, z orkestrom je izvedel tudi več del.

"Po dveh minutah nastopa mi je bilo jasno (pa tudi drugim obiskovalcem nastopa), da je ta mala pevka zelo velika in da je vse, kar je počela do sedaj, le ogrevalna vaja. Zehava Ben je na križišču, kjer se rojevajo veliki kulturni junaki." (Haaretz)

VELIKA KULTURNA JUNAKINJA UM KALSUM

Glasbena pot prve dame arabske glasbe Um Kalsum, ki je kot idol množic vladala arabskemu glasbenemu prostoru od dvajsetih let 20. stoletja do smrti leta 1975 in vplivala na cele generacije arabskih glasbenikov, se je začela že v ranem otroštvu ob zori stoletja; rodila se je v revni družini v vasi Sinbelavine, in četudi ni nikoli hodila v koranske šole, se je nad njenim glaskom navdušil učeni vaški šejk. Pod njegovim vodstvom je Um Kalsum vaščanom pela kaside, njen sloves se je zdržema širil in kmalu so jo poznali daleč naokoli in jo vabili, naj k njim prihaja pet. Tako je bila leta 1921 povabljena, naj zapoje tudi na neki svatbi v Kairu; priznani umetniki, ki so tod nastopili, so prepoznali glasovne kvalitete male Um Kalsum ter se spustili v boj s patriarhalnim očetom: mala Um naj zapoje skupaj z njimi na nekem kairskem gala večeru. Združene sile glasbenikov so zmagale - in Um Kalsum se je prvič predstavila neznanemu občinstvu in ga tudi navdušila. Takoj so ji ponudili še samostojen nastop in tedaj sta jo opazila Šejk Abulala Mohamed in tudi sam veliki Sajed Darviš (tako imenovani arabski Verdi); Šejk Abulala jo je zaprosil, naj zapoje nekaj njegovih kasid, in spoznal, da je mala vredna pozornosti, Sajed Darviš pa jo je angažiral v svojem gledališču; seveda je najprej naletel na silen odpor Uminega očeta, ki se je le vdal v mektub (usodo) in se skupaj z varovano hčerjo naselil v Kairu. Sprva Um Kalsum ni imela orkestra, spremljali so jo kar oče in bratje, toda tudi to se je kmalu spremenilo. Družba Odeon je želela posneti ploščo z novo zvezdico in ji je za to priložnost dala na razpolago najizvrstnejše glasbenike soliste slovitega orkestra Odeon, a z njimi je delala le skrivoma, za posnetke, in sicer vse do leta 1926, ko so jo angažirali v gledališču Dar Etemthl, kjer jo je spremljal omenjeni orkester. Tudi prvi nastop v gledališču je bil prelomnica: Um je povsem očarala slavnega pesnika Ahmeda Ramija, ki se je namenil pisati skorajda samo še zanjo; to je opogumilo tudi mojstra na lutnji in skladatelja Kasabgija, ki ji je ponudil skladateljsko in glasbeno pomoč. Iz teh sodelovanj je sledil največji uspeh Um Kalsum - končno ni bila več mala zvezdica s podeželja z izvrstnim glaskom, ampak si je pridobila naziv Velika dama kairske glasbe. Sledil je strm vzpon v sam vrh arabskega glasbenega neba. Snemalne družbe so planile po nji in Um se je dokončno izvila iz revščine. Posvetila se je tudi zamujeni izobrazbi, se naučila koran na pamet in prebirala na kupe knjig, ki so ji jih nosili oboževalci, ter se pilila v konverzaciji v salonih uglednih književnikov tistega časa. Kmalu se je zanjo zagrela tudi filmska industrija in v tridesetih je postala prava zvezda egipčanske kinematografije; snemala je številne filme: Vidad (1935), Našid Elamal (1936), Dananir (1939), Aida (1942), Salama (1944), Fatma (1948); o njenih snemanjih krožijo številne zgodbice, nekateri se muzajo ali pa navdušujejo predvsem nad tem, da se je Um bojda raje na ves glas sprla z režiserjem, kot da bi se pustila poljubiti pred budnim očesom kamere. Iz njenih prvih filmskih let izvira tudi prijateljstvo in sodelovanje s skladateljem Riadom Sombatijem, ki se je ohranilo vse življenje. Um Kalsum je torej napravila prve glasbene korake v dvajsetih letih 20. stoletja, v tridesetih je zablestela v glasbi in filmu, njena zvezda pa je živo žarela vse do smrti leta 1975, ko so njen pogreb v Kairu bojda spremljali kar neverjetni trije milijoni pogrebcev. Po vsej fami, ki jo odeva, in po vseh interpretih in interpretinjah skladb, napisanih zanjo, ter nenazadnje po priljubljenosti, ki je je še deležna, se zdi, da ni zvezdni utrinek tudi dvajset let po njeni smrti nič medlejši.

Za konec le še trača, kajti tudi teh kroži kar nekaj. Velika dama, ki jo je cenil in spoštoval ves svet, se nekako ni in ni mogla ujeti z drugimi velikimi sodobniki: nikoli ni privolila v sodelovanje s Faridom El Atrašem, češ da s tem zastavonošem pozahodnjenja arabske glasbe pa že ne bo sodelovala, v krajše sodelovanje z drugim velikanom, Mohamedom Abdel Wahabom, pa se je spustila šele po odločni zahtevi predsednika države Naserja. O Um kroži tudi mračna zgodbica: konec tridesetih je na egipčanskem prizorišču zažarela nova zvezdica, mlada Faridova sestra Asmahan, ki ji je (žal) življenje ugasnilo že šestindvajsetletni leta 1944 v prometni nesreči, ki naj bi jo povzročila vojna med tajnimi službami druge svetovne vojne; nekateri celo zatrjujejo, da so nesrečo inscenirali po naročilu Um Kalsum, ki naj bi se tako znebila glasbene in filmske tekmice.

Egipt je zaradi lege in pomembnosti veliko glasbeno in kulturno središče arabskega sveta vsaj že od 18. stoletja; sam pojem arabske glasbe (tisti, na katerega navadno najprej pomislimo, ko zaslišimo zvezo arabska glasba) je tesno povezan z glasbenim izrazom, ki se je razvil v Kairu. V 19. in v prvi polovici 20. stoletja so se v Egiptu razširili zahodni žanri, razcvetelo se je tudi gibanje, ki se je držalo tradicije, vendar so ga navdihovale evropske glasbene oblike. Te so se sčasoma tako spojile s tradicijo, da se je rodila heteroklitna oblika, ki bi jo lahko imenovali araboevropska. Pripadniki egipčanske šole sodobne arabske klasične glasbe so spoštovali tradicijo (modalni sistem izhaja iz makama, prozodični tip muvašah), vendar so bili dovzetni tudi za novosti. Da bi šli s časom naprej, se bolj približali občinstvu in popularizirali klasične tradicionalne glasbene oblike, so se sicer v osnovi naslanjali na izročilo in klasična glasbila, toda sprejemali so tudi novosti (diskretno polifonijo, orkester, obogaten s harmonijami in nekaterimi glasbili, orglami; lirično pesem, opero, opereto, spoj korala in orkestra). (Podrobneje glej GM, marec 1996.)

T. Capuder