Letnik: 1996_97 | Številka: 11 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

TIMOTHY RICE

May It Fill Your Soul (Experiencing Bulgarian Music)

(The University of Chicago Press, Chicago and London 1994. 370 strani. Na prodaj v Knjigarni Kazina.)

Da ti napolni dušo je ta mistični izrek o glasbi, ki zamaši skorajda neizrekljive vrednostne, estetske kriterije bolgarske ljudske glasbe (narodna muzika), ki jo je za predmet svoje etnografije izbral nad njo v študentski mladosti fascinirani ameriški etnomuzikolog Timothy Rice. Študija je posebnost zaradi rekonstrukcije bolgarske (ljudske, tradicionalne) glasbe skozi dve desetletji (1969 - 1989) razpotegnjeno terensko delo, ki se je zaradi spleta okoliščin osredotočilo na glasbeno družino zgodovinsko pomembnega gajdarja Kostadina Varimezova in njegove žene Todore, sicer neprofesionalne pevke, ki je znala več kot dvesto ljudskih pesmi. Študija spet ni posebnost, saj se umešča v prevladujoče polje ameriške kulturne antropologije, sledeč njenemu hermenevtičnemu, interpretativnemu modelu, ki se je močno usidral tudi v ameriški etnomuzikologiji. To v Riceovem primeru pomeni, da se mora, upoštevajoč metodološko vodilo, zanašati na razumevanje ravnanj "od znotraj", ko "prevaja", "interpretira" pomene simbolne mreže, specifične za bolgarsko (glasbeno) kulturo, v katero je "zašel". "Razumevanje skozi proces prisvajanja in distanciranja od neke glasbene kulture," piše Rice in potem definira glasbeno izkustvo kot "zgodovino posameznikovega srečanja s svetom glasbenih simbolov, v katerem se je znašel." In tu je najmarkantnejši, dramatičen del muzikologovega izkustva, namreč učenje igranja na gajde, njegov potrpežljivi učitelj je bil Varimezov, ko šolanemu glasbeniku/analitiku ne preostane drugega, kakor da sledi osnovnemu napotku učitelja in v zasledovanju želenega cilja opusti evropski model členitve na harmonijo, melodijo, ritem in se prepusti vizualnemu neverbalnemu priučevanju igranja in sočasnemu igranju melodije in bogatih ukrasov, da lahko "razreši" le mystere des doigts bulgares (skrivnost hitrih, gibkih bolgarskih prstov). Glasbeni ornamenti so del fizičnega giba pri igranju melodije. Zveni preprosto, toda avtor se je precej namučil, preden je prišel do tega spoznanja, na podlagi katerega je lahko izpeljal prodorno analizo tradicionalne bolgarske, predvsem prevladujoče trakijske godbe.

Kostadin in Todora Varimezov prihajata iz vaškega okolja, iz vasi Gergebunar, po drugi vojni iz turškega imena pobolgarjene v Rosenovo. Avtor se pri tematiziranju reprodukcije glasbene kulture in socialnih dejavnikov pri njenem ohranjanju/spreminjanju v Bolgariji osredotoča na štiri enote: vas (če je govora o ljudski glasbi, je vas že po definiciji socialna enota, ki jo podpira; a hkrati so tu tudi že komercialni posnetki "ljudske glasbe"); država (po drugi svetovni vojni socialistična država z novo ekonomsko in socialno politiko postane "rabelj" starih vaških tradicij in praks, toda z novo ideološko kulturno politiko iniciira svojevrstno podporo novim ljudskim ansamblom pod državnim patronatom na nacionalnem radiu, kulturne manifestacije in ljubiteljsko folkloristično dejavnost (hudožestvena samodejnost); etnična skupina (kljub izrecnemu preučevanju bolgarske glasbene tradicije ni "etnično čiste" lokalne glasbene tradicije, prav narobe, ciganski profesionalni glasbeniki so bili ključni pri posredovanju in bogatenju repertoarja, načinov izvajanja pred drugo vojno in po nji, ko v osemdesetih popularnost cigansko/turške svatbarske godbe z ikono Ivom Papazovim postane odločilni dejavnik v protihegemonični participaciji in recepciji "nove ljudske godbe"; družina (predvojna tradicionalna godba, pesmi in plesi so najprej priučljivi v družinskem krogu z razpoznavno delitvijo po spolu; deklice se učijo pesmi v "materinski šoli", Riceov vpogled in analiza ženskih pesmi, ki jih je posredovala informatorka Todora, izkazujeta podrejenost žensk v tradicionalnem okolju, a hkrati motivi pesmi izdajajo dvosmiselnost in prefinjeno komentiranje položaja ženske v patriarhalni skupnosti. Dečki in njihovo priučevanje glasbe je drugačno in se dogaja na paši s posnemanjem starejših inštrumentalistov. Le redki, takšen je primer Kostadina, od piščali preidejo do učenja igranja na gajde, ki je po mnenju Kostadinovega očeta konotiralo z "nečastnim" profesionalizmom ciganskih glasbenikov.)

Rekonstrukcija bolgarske tradicionalne glasbe v luči zgodovinskih sprememb od predvojnega tradicionalizma do povojne moderne družbe, ki jo diktira sovjetski model izgradnje socializma, v etnografiji Timothyja Ricea opozarja na nekatere stične točke, a tudi razlike s slovensko glasbeno tradicijo. Za našo rabo je sploh instruktiven ideološki intervencionizem državne artificielne, aranžirane ljudske glasbe, konstruiranje "višjega" modela tradicije, v katerem je Varimezov odigral ključno vlogo, in sprva nevidni, a v osemdesetih vse bolj očiten kontrakulturni moment popularnosti "nebolgarske" romske/turške/muslimanske svatbarske muzike, ki je bistveno vplival na spremenjeni odnos državnih kulturnih usmerjevalcev do glasbe drugih "zatajenih" etničnih skupnosti. Knjiga je pospremljena s cedejko z izbranimi študijskimi primeri, kosi starih in novih "tradicionalnih" in popularnih pesmi. Kljub nekaterim površnostim (Američan v komunistični državi) in induktivnemu sklepanju, ki iz gajdarske tradicije širi sklepe na celotno bolgarsko glasbeno kulturo, a to ves čas priznava in jih občasno postavlja v oklepaj, May It Fill Your Soul v sodobni etnomuzikologiji, še posebej glede na predmet preučevanja, zavzema posebno mesto. Rice pretirano ne literarizira, to je morda bistveni odmik od sorodnih ameriških "z domačinskim pogledom" opremljenih in obogatenih interpretivističnih študij.

Ičo Vidmar