Letnik: 1996_97 | Številka: 11 | Avtor/ica: Srečko Meh

IVA BITTOVA and DOROTHEA KELLEROVA

Bela Bartok: 44 Duets For Two Violins

(Rachot/Behemot, 1997)

Da se podarjenim cedejem ne gleda v zobe, je huda laž. Sranje uporabiš samo enkrat: ko ti poči plastični ovitek na kakšnem bolj uporabljanem ploščku. Bartok ne sodi v mojo osebno kategorijo drek, nikakor pa ni avtor, čigar vsako ploščo bi imel doma. Zanimiv postane v drugačnem kontekstu: ko »prepoznam« delo ali poustvarjalca, kot na primer imeni dveh violinistk, ki sta sicer manj znani od (na primer) Vaclava Hudečka, pa ravno zato tako zanimivi v tej navezi z Bartokom. Zanesljivo tegale cd-ja ne bi dobil, če ga ne bi igrali točno Iva Bittova in Dorothea Kellerova. Še posebej Bittova. Ne bi ga imel, ker ne bi prej že slišal za Lelekovice. Ja, domača vas Ive Bittove in fenomenalen godalni kvartet Freda Fritha.

Najprej: Bittova in Kellerova sploh ne igrata Bartokove muzike, ampak jo tudi pojeta. Tega si Bartok ni izmislil. Potem: duetov - zdaj že triov in kvartetov - ni štiriinštirideset, ampak violinistki dodata štiri. Improvizacije nikakor ne motijo, niso pa tam zaradi nekega na prvi pogled in posluh očitnega dejstva.

Priznam: cd-ja ne bi poslušal do konca, če bi bil posnet klasično: v sozvočju s predlogo in zvesto s tradicijo, brez petja in dodatkov. Pa k sreči ni tak. Včasih, hm, precej pogosto, je slišano malce, hm, neuglašeno. Zato pa je petje sok in bistvo. Priznam: ne poznam niti enega napeva štiriinštiridesetih ljudskih, ki jih je zapisal Bartok. Slišim pa, da so duetu violinistk več kot blizu: domače si jih jemljeta vsaka pod violino in melizme neizgovorjenih besed.

Kot da tole klasiko, ki nekoč ni bila klasika, vračata tja, kjer je včasih že bila. Tam, kjer jo ne samo poslušajo, ampak tudi igrajo. Ji dodajajo in jemljejo, kar ji pač manjka ali hodi odveč. Vseeno kje: v koncertnih dvoranah, na akademijah in prežvečenih notnih listih ali zunaj njih. Tole bi se dalo igrati brez velikega znanja, kjerkoli in s komerkoli. Pravo nasprotje vsem poskusom, kako ujeti violinista med strahom pred napačno noto. Kot da bi brez strahu in utvare ne šlo, kot da igra izgubi red in smisel.

Klasična muzika bo sicer še vedno »živela«, kot je vse do danes. Preživela pa bo lahko le taka, kot je tale. Sicer pa: kdo pravi, da D.J. ni oseba, ki na ritem mašino ne lepi klasičnih sonat in simfonij?

Srečko Meh