CAPONE-N-NOREAGA

The War Report

(Tommy boy, 1997)

Če preberete samo prve črke imena pručujoče zasedbe dobite CNN. Če vzamete v obzir njuni gangstersko/predsedniški imeni in vam na uho prišepnem še kodna imena, ki sta si jih izmislila za njujorške četrti (Queensbridge - Kuwait, Long Island - Lebanon, Brooklyn - Bagdad in Bronx - Bosnia) je jasno, da sta fanta zanimiva patrona in da vidita izza meja svojega geta. Spoznala sta se v zaporu, kamor se je eden od njiju (Capone) moral vrniti sredi nastanka plošče, tako da se oba glasova pojavljata le v peščici komadov. Sicer pa so najbolj pretresljiv del plošče medkomadni vložki, ki so v bistvu posneti Caponovi telefonski klici iz zapora.

Komade s plošče se da razporediti v dve skupini: tiste, ki sta jih kot duo posnela oba in ki predvsem po verbalni ravni izstopajo (še posebej T.O.N.Y. - Top Of New York, Live On, Live Long, Neva Die Alone) iz sicer povprečne celote. V drugi skupini so kompozicije, ki jih po sili razmer odrecitira Noreaga sam: manko enega MC-ja pri Wu-Tangu ne bi bil opazen, pri duetu se pa to že kar pozna. Tematika je gangsterska, teme iz življenja urbanih ameriških borcev za svoj ulični vogal pa so zmetaforizirane po kopitu svetovnih vojnih prizorišč. (glej prvi odstavek).

Zvokovje na plošči je tipično njujorško, s čvrstimi ritmi in temačnim, notoričnim vzdušjem, brez velikega števila scratchev in obilja back vokalov. Domorodci temu rečejo “tight” production. Še posebej sede v uho komad L.A., L.A. - parafrazirana klasika Grandmastra Flesha New York, New York in odgovor na Dogg Poundovo blatenje vzhodnoobalne prestolnice. Na pacifiški obali gotovo ne bosta imela veliko fanov, tisti z bolj na ostrino našelanimi ušesi pa jim bomo še kdaj prisluhnili.

Napo-Lee-Tano