CLAW HAMMER

Hold Your Tongue (and say apple)

(Interscope, 1997)

Redke rockovske skupine prodrejo iz splošne anonimnosti, so pa tudi redke skupine, ki iz underground anonimnosti zrastejo v prave sive eminence. Med njimi najdemo tudi kalifornijske Claw Hammer, ki so nastali konec osemdesetih in od samih začetkov udarjali z nevsakdanjo rockovsko godbo. Ne gre spregledati dejstva, da je skupina pobrala ime pri Captainu Beefheartu, po skladbi Orange Ball Claw Hammer, in tako napovedala, kako bo sukala meč. Claw Hammer so imeli srečo, da so iz Kalifornije in da je bil v bližini rockovski guru Long Gone John s Sympathy For The Record Industry, pri kateri so izdali prve tri albume. Poleg tega jih je nenehno, popolnoma od blizu opazoval Brett Gurewitz, danes magnat založbe Epitaph, za katero so tudi izdali prelomni, četrti album Pablum. Na tej plošči so pozunanjili višek punkovske energije stoodstotno drugače, kot smo vajeni pri punkovskih skupinah Epitaph. Odprli so si vrata na Interscope, ki je takoj vedel, da nima v pesti nove Nirvane, ampak da ima skupino brez primere. Predlani so s prvim albumom pri tej založbi (Thank The Holder Uppers) naredili pravo rockovsko epopejo ter se še bolj oddaljili od 'normalnega' rocka. Lani so nas presenetili s ploščo Scuse The Excursion, na kateri so predelali tri jazzovske klasike (All Blues Milesa Davisa, Nightmare Artieja Shawa in Caravan Duka Ellingtona), kot da bi želeli napovedati preboj v jazzovske vode. Pri tem mini albumu se je kvartetu pridružil pianist Andy Kaulkin.

V novi, petčlanski zasedbi so se pognali novemu, že šestemu albumu naproti, ki so ga posneli že lani poleti, izdali pa šele letos. Zgovoren naslov albuma Hold Your Tongue (and say apple) nam ne ponuja le dolgega, novega koraka skupine naprej, ampak potrjuje magično moč tega kvinteta, ki kar cveti v ustvarjalnem elanu. Še bolj so radikalizirali glasbeno vizijo in še enkrat presegli konservativne rockovske obrazce. Ponudili so nam svoj jazz rock, z njim pa so si odprli nova obzorja. Skupina se ni zapletla v rockovski raztrganosti, še bolj je obogatila značilnosti: ob za nekatere zoprnem, frenetičnem in visokem vokalu vodje skupine Jona Wahla je tu ista zasedba z razpoznavnim drivom, ki zagotavlja utečen tok in se odlično znajde v improvizaciji in v ekspresivnih kitarskih dialogih, v katerih so dobili novega sogovornika - klavir. Tisti, ki jih skupina doslej ni sprovocirala, nimajo kaj početi z novim albumom Claw Hammer; tiste, ki jim je punk rock vrh glave in bi radi kaj nevsakdanjega, zna album zastrupiti; vneti ljubitelji njihove godbe bodo zopet zadovoljeni, medtem ko imajo tisti, ki mislijo, da se je rock že zdavnaj izpel, čemu prisluhniti.

BIGor