Letnik: 1996_97 | Številka: 11 | Avtor/ica: Terens Štader

THE CRAMPS

Big Beat From Badsville

(Epitaph, 1997)

Pričakovati od The Cramps, da se bodo spremenili, je, kot da bi od Jerryja Leeja Lewisa zahtevali, da pohajkuje z Michaelom Jacksonom. Nemogoča reč. Absurdna! Več kot odvečna. The Cramps niso bili spočeti, da bi se prilagajali muhavosti časa. Recimo, da so bili poslani, da pridigajo. Vplivajo. Spreminjajo potek dogodkov, in to jim je v mejah možnega tudi uspelo. The Blues X, celoten Crypt, Estrus, Norton, deloma Slušaj Najglasnije, anglosaksonski psychobilly... - vsi so se okužili z njihovo herezijo. Rock'n'roll herezijo.

Zato je v sedanjih razmerah že sam obstoj te bande zagotovilo zavarovanja rock'n'roll vrednot, tako kot je širše dejavnost Rolling Stones zagotovilo varstva uspešnosti te zvrsti. Le poskusite si zamisliti položaj rock'n'rolla brez The Cramps in Rolling Stones, brez teh temeljnih celic obrambnega sistema. Če vam je sploh kaj do rock'n'rolla. Če ste se v njem glasbeno našli!

The Cramps so se. In od takrat so v samem središču tega preklemanega ritma. To pa je od začetkov v CBGB-ju, od tedaj je preteklo dvaindvajset let. Erupcija ni več tako neobvladljiva, kajti vsi in vse, še posebej pa kreativnost, ima svoje zlate čase. Čeprav je to čutiti na sedmem studijskem albumu Big Beat From Badsville, naslajanje ob novih štirinajstih napevih ni moteno (razen ob uvodnem, nepotrebnem, rahlo prozornem, a hočeš-nočeš vendarle smiselnem manifestu Cramp Stomp in šaljivi, morda celo infantilni sklepni lepljenki Haulass Hyena). Domina kitare Poison Ivy, družabnik Lux Interior in "novinca" Slim Chance in Harry Drumdini poznajo recept vitalnost. So njena inkarnacija in reinkarnacija pravičnih duhov rock'n'rolla. The Cramps imajo tako rekoč vse. Imajo poželenje in strast. Le da jih očitna asocialnost, ironija in cinizem odvračajo od množic. Na dosedanjih ploščah so slavili rock'n'roll, na Big Beat From Badsville slavijo same sebe. In to brez zahval in brez patetike, še enkrat z značilno uravnovešeno, stabilno emocijo in svežino. Konec koncev tudi s polno pravico. Saj veste, prisegati na r'n'r in biti brez posluha za The Cramps je naravnost absurdno. Kot če bi živeli v prepričanju, da je bil Jerry Lee Lewis pri vojakih. Je zgrešeno.

To niso beati in pulzi, to je Beat.

The Big Beat.

Terens Štader