SEKOUBA BAMBINO DIABATE

Kassa

(Stern's Africa, 1997)

Gvineja je najbolj zadolžena in gospodarsko zavožena zahodnoafriška država. Toda je tudi najbolj zelena, rodovitna in poseljena z največ ljudmi s priimkom Diabate. Diabatejev je v Gvineji toliko, da si mora vsak izmed njih slejkoprej prislužiti dodatno ime, če se želi izločiti iz množice umetnikov svojega griotskega rodu. Sekoubi Diabateju je to uspelo, preden so njegova usta segla do mikrofona. S petjem se je namreč preživljal že kot osemletni "bambino", pri enajstih pa je celo redno nastopal s priljubljenim severnogvinejskim orkestrom Manden Kono. Vendar njegov čarobni otroški glas ni odmeval le v odročni deželi ob izviru reke Niger, segel je vse do Konakrija, do samega predsednika Sekouja Toureja. Diktator, ki mu zagotovo ni primanjkovalo svetlih idej in tenkočutnega posluha, je leta 1979 povabil mladega griota, naj se pridruži nacionalnemu orkestru Bembeya Jazz. Siromašni petnajstletni fantič je tako čez noč odrasel v prestižnega državnega umetnika. Tedaj je tudi izvedel, da njegov srečni glas ni čudežen, temveč podedovan po materi Marayami Samouro, ki je družino zapustila kmalu po njegovem rojstvu, da bi mogla v Maliju zaživeti kot pevka in skladateljica. Slaba mama se je z leti izkazala za dobro vilo, saj je Bambino zaslovel - in stopil na samostojno glasbeno pot - prav s prepevanjem njenih skladb Apollo in Kassouma Ma. In to v gvinejskim glasbenikom nenaklonjenih poznih osemdesetih letih, ko so skupaj z naglo propadajočo državo drug za drugim razpadli tudi nekoč cvetoči nacionalni orkestri. Za tem je zdramil še sosede Sahelce, lani pa je z medeno visokim tenorjem pihnil na dušo tistim Afričanom in Neafričanom, ki nam je ljuba hrustava salsa senegalskega Africanda. Odtlej smo si od Bambina veliko obetali, in verjemite mi, da nas s ploščo Kassa ni razočaral. Nekateri celo menijo, da je Kasso moč primerjati edinole z legendarno ploščo Soro in da Bambinov glas ni nič manj zlat od Salifovega. Glasba je nasičena z zahodnoafriškimi glasbili, s svetlikajočim se griotskim petjem in milimi žuborečimi melodijami. Zaverovana je v tradicijo, a ji obenem ni dokončno zaprisežena, saj je peterica aranžerjev, od katerih je samo eden Gvinejec, poskrbela za raznoliko in razgibano, čeprav skoraj neopazno inštrumentalno stopitev panafriškega popa in mandinškega izročila. (Prisluhnite skladbi Damansena v aranžmaju Kapverdčana Paulinha Vieire!) Sekouba Bambino je posodobil mandinško glasbo, ne da bi strl katerega izmed njenih starodavnih kalupov. Kassa je prekrasna! Letos iz tistega konca sveta boljše glasbe še nisem slišala.

Sonja Porle