DREADZONE

Biological Radio

(Virgin, 1997)

Po lahkotnem poslušanju prvega albuma in nekaterih singlic se je prst v trgovini s svetlečo se plastiko ustavil na Dreadzone. Novi Dreadzone. Ni nobena magija, niti kaj podobnega, je samo refleksna reakcija, ki jo povzročajo redki trenutki sproščenosti, ki sem jih preživel v zadnjih letih ob poslušanju eklektične na pol (ali 3/4) spiritualne godbe iz glav Lea, Grega in Dana, britanskega črno-belega tria, ki je glasbene sloge zmešal enako, kot je pomešal barve kože. Dub, trance, techno, psiho trance, klasika...

Indijanci, alieni, črnci in belci uhajajo iz zvočnikov in polnijo prostor z lahkim groovom, umirjenostjo, v očeh se jim zarisuje strah pred belo civilizacijo. Niso paranoični, vidijo svetlo prihodnost...

To je vizualizacija omenjene glasbe, ki je lahko toliko subjektivna, kot je subjektivna misel, da je sonce rumena žareča krogla. Povrhu se besedila dotikajo podobnih občutkov, ki nam jih je dala hitro živeča družba. Mogoče klic iz vesolja, da je treba svet spremeniti, pa ne z vojno kot najslabšo obliko selekcije, ampak z ozaveščanjem, ki ga ponujajo Dreadzone.

Torej glasba, ki jo je treba deliti z drugimi na koncertih, če je natipkano sporočilo, ki ga godba nosi. Če ni, bomo prišteli novo točko v morju zgrešenih "pointov". Poskusiti je treba.

kEsma