RAZLIČNI IZVAJALCI

El Che Vive! (1967 - 1997)

Last Call, 1997

Ko so argentinski in kubanski arheologi junija letos pospešeno razkopavali zemljo v bolivijski vasi Vallegrande in v njej iskali posmrtne ostanke Cheja Guevare, so imeli za to več kot utemeljen vzrok. Na oblast je namreč že prihajal na volitvah legalno izvoljeni predsednik Hugo Banzer, nekdanji bolivijski diktator v času vojaškega režima, in jasno je bilo, da bo v tistem hipu, ko bo tudi formalno prevzel oblast, nemudoma ustavil iskanje pokojnega gverilca.

Cheja Guevaro so še pravočasno našli, njegove posmrtne ostanke pa nemudoma prepeljali na Kubo. Njegov nekdanji soborec Fidel Castro je imel namreč za odkritje groba in izkop posmrtnih ostankov poseben razlog. Letos namreč mineva 30 let od Guevarove smrti, to pa je priložnost, da se pozornost mednarodne javnosti znova usmeri na kubansko revolucijo.

Resnici na ljubo pa je treba dejati, da je Che Guevara po smrti doživel svojevrsten absurd. Resda se je kmalu po smrti spremenil v pravi mit, toda z njegovo medijsko podobo so začeli služiti ravno tisti, proti katerim se je ves čas boril. Podobe Cheja Guevare je že dolga leta mogoče najti na majicah, z njimi se kitijo celo pri tovarni smuči Fischer in tovarni ur Swatch. Človek, ki se je vse življenje boril proti materializmu in v poslovilnem pismu Fidelu Castru celo zapisal, da družini ne zapušča ničesar, ker ve, da ji bo odslej vse potrebno za življenje dajala država, je postal blagovna znamka, ki jo je kapitalizem znal še posebej dobro izkoristiti.

Toda Che je ob tem vstopil tudi v ljudsko izročilo. O njem so takoj po smrti začeli prepevati najslavnejši latinskoameriški glasbeniki, vnašanje Guevare v poezijo in glasbo traja še danes. Rapovska skupina Rage Against the Machine je CD Bombtrack opremila z znamenito podobo Cheja Guevare, skupina Allstonians pa je pred nedavnim posnela skladbo z naslovom Doctor Che Guevara. Posebne pozornosti v tej poplavi "chejevske glasbe" pa je vreden projekt francoskega glasbenika Egona Kragla, ki je letos izdal CD ploščo in zbral šestnajst posnetkov različnih glasbenikov, ki vsi po vrsti prepevajo o Cheju Guevari. Ploščo je v Franciji izdala založba Last Call, za naslovnico pa so uporabili znamenito Guevarovo podobo iz leta 1960, ko ga je fotografiral uradni Castrov fotograf Alberto Korda. Slednji danes na Kubi živi kot skromen upokojenec. Njegova slika Guevare je svet obšla leta 1967, ko je italijanski založnik Giangiacomo Feltrinelli iz nje naredil znameniti plakat in ga nato pod svojo blagovno znamko prodal v milijonskih izvodih.

Največ posnetkov na CD-ju izvaja kubanski glasbenik Carlos Pueblo, avtor znamenite skladbe Hasta Siempre, ki so jo prepevali in snemali po vsem svetu, saj jo je na enega od albumov vključil celo jazzovski glasbenik Jan Garbarek. Tudi na omenjenem CD-ju je mogoče slišati kar tri njene različice. Najprej v originalni izvedbi Carlosa Puebla in njegove skupine Los Tradicionales, potem pa še v izvedbi venezuelske pevke Soledad Bravo in Grkinje Marie Farantouri. Egon Kragel je poleg tega izbral še tri druge Pueblove skladbe o Guevari, tako da Kubanec na njej zavzema največji del prostora. Vse pesmi so v španščini, zbrani so tudi nekateri posnetki sodobnejših avtorjev, kot so Argentinec Miguel-Angel Filippini ter Francoza Matio in sam avtor projekta Egon Kragel. Med drugimi izvajalci je treba omeniti Atahualpo Yupanquija (Argentina), Daniela Vigliettija (Urugvaj) ter Victorja Jaro, Angela Parro in Patricia Mannsa iz Čila. Zadnji posnetek na CD-ju ima zgovoren naslov Habla el Che, saj lahko poslušamo glas Cheja Guevare. Kragel je namreč v izbor vključil dobre štiri minute govora, ki ga je imel Che Guevara 11. decembra 1964 v Združenih narodih. V priloženi spremni knjižici so objavili tudi francoske prevode vseh besedil.

Francoski projekt ni edina stvar, s katero v svetu obeležujejo obletnico Guevarove smrti. Oktobra letos so v njegovi domovini Argentini, na štadionu v Buenos Airesu, organizirali koncert, posvečen Guevari, na katerem so nastopila velika imena latinskoameriške glasbe, kot so Silvio Rodriguez, Daniel Viglietti, Victor Heredia in Miguel Angel Estrella. Pridružil se jim je tudi Brazilec Chico Buarque, za katerega je znano, da nerad nastopa v javnosti in raje sklada. Nazadnje je namreč v živo nastopil leta 1994, v Argentini pa so ga lahko zadnjič poslušali "davnega" leta 1987. Pred Buenos Airesom so koncert pripravili še v Santiagu v Čilu, kjer so nastopili tudi domači glasbeniki Patricio Manns ter Angel in Javier Parra.

Che Guevara zdaj počiva na Kubi, v deželi, kjer je zanetil prvo revolucijo. Menda mu bodo postavili mavzolej, toda že brez tega je močno prisoten v svetovi javni zavesti in zanimivo, celo pri mladini, ki zaradi mode kupuje plošče in oblačila z njegovim likom, čeprav večinoma niti ne ve, kaj se je v šestdesetih letih dogajalo po svetu.

Marko Jenšterle