SIMONE GUIDUCCI

Sciarivari

(Iktius, 1996)

Kljub resnici, da nas je italijanska jazzovska scena že pred nekaj leti dodobra potegnila vase, moram priznati, da je Simone Guiducci zame popolna neznanka. Čeprav je bojda v začetku devetdesetih igral z Enricom Ravo in s prav tako znanim italijanskim trobilcem Paolom Fresujem. Bojda je s kvartetom Trapezomantilo posnel tudi štiri cedejke. Nekaj del torej, ki so nastala v zadnjih petih letih, in to nam daje slutiti, da je Guiducci res še precej mlad. Več o njem morda povedo imena založb, pri katerih so cedejke nastale: Le Parc, Splasch, Esagono, Iktius - torej manjše založbe, ki pa se običajno pohvalijo z izredno žmohtnimi izdelki.

Takšen izdelek je tudi cedejka Sciarivari, nadvse poletno lep primer italijanskega akustičnega jazza, ki se v maniri sodobnega jazza spogleduje z ljudskimi glasbami apeninskega polotoka, malce povoha starojazzovske korenine Djanga Reinhardta (Guiducci je kitarist!), zavije h kavarniškim mizicam, kjer Italijani pijejo svoj campari v prižigajočem se večeru, na lahno se včasih dotakne tudi ostrejšega, atonalnega jazza, četudi to niti ni pogosta slika te cedejke. Sciarivari na trenutke spominja celo na esteticizem ECM-ovstva, predvsem na Ralpha Townerja iz sedemdesetih in srede osemdesetih let. Za ves ta melanž koketne poslušljivosti je odgovorna tudi zasedba, ki je zraven harmonikarja Giannija Coscie meni, mea culpa, popolnoma neznana. Salvatore Majore stoji ob basu, Roberto Dani za tolkali, Achille Succi in Frabcesco Bearzatti pa z basovskim klarinetom in saksofoni. Ter seveda Simone Guiducci s kitaro. Ves inštrumentarij je akustičen, da bolj ne bi mogel biti.

Ob vse bolj grozečem mrazu je to ena tistih cedejk, ki segrejejo še tako premražene uhlje. In ker je cenejša od drugega kuriva, jo za to kurilno sezono toplo priporočam.

Rok Jurič