Letnik: 1996_97 | Številka: 11 | Avtor/ica: Jane Weber

MARK A. HUMPHREY

Burning Love

(Frequency Glide Enterprises, 1997)

V obdobju navidezne vladavine različnih punkovskih, novovalovskih in podobnih ideologij, kakršnim smo bili priča vsi, ki smo glasbeno odraščali v osemdesetih letih, je bilo poslušanje indijske glasbe nekako skregano s časom. No, vsaj na radijskih postajah je ni bilo zaslediti, glasbeni novinarji pa o njej niso pisali, čeprav so jo mogoče celo skrivaj poslušali. Da se časi spreminjajo, je v pesmih vedel že Bob Dylan. Si predstavljate, da živite v mestu ali v deželi, v kateri skoraj enako število vstopnic prodata Michael Jackson in Cesaria Evora?

Mark Humphrey si ne beli glave s takšnimi dilemami, rajši piše eseje o ameriški glasbi - napisal je poglavje o mestnem bluesu za knjigo urednika Lawrencea Cohna - in v nekoliko nenavadnem slogu preigrava klasiko bluesa, countryja in celo stare hribovske pesmi, znane s plošč Cisca Houstona, družine Carter in celo Johnnyja Casha. Publicisti, ki snemajo plošče, po navadi niso kaj prida glasbeniki, Humphrey pa je očitno izjema, ki potrjuje pravilo. Plošča Burning Love namreč zveni kot izjemno prepričljivo in poslušljivo delo, zakoreninjeno v tradiciji ameriške in indijske glasbe, hkrati pa odločno zazrto v neznano in v usodno privlačno prihodnost. Zdi se, da Humphrey skuša izoblikovati glasbo prihodnosti, nekakšen folk za poslušanje po letu 2000. Humphreyjevo glasbo bi zaradi svojevrstne drugačnosti težko primerjali s kako že posneto glasbo; primerjavo bi mogoče še najlažje prenesle plošče producenta Kavichadnrana Alexandra in njegove založbe Water Lily Acoustics. Humphrey obvlada več kitarskih slogov, zato boste ob kaki skladbi mislili, da poslušate Martina Simpsona, ko skuša pretanjen zven kitare prilagoditi razglašenim napevom hribovske skupine, spet ob drugi melodiji pa se vam bo zdelo, da poslušate pozabljenega temnopoltega pevca bluesa, ki se je v želji, da bi ugajal belemu gospodarju, naučil nekaj pesmi osladnega, a prepričljivega countryja. Mark A. Humphrey je belec z nenavadno dobrim glasom, prepojenim z južnjaškim soulom.

Založba Frequency Glide Enterprises (P.O. Box 72, Santa Monica, CA 90406-0072) si bo s podobnimi izdajami kmalu utrla pot med poznavalce ameriške popularne glasbe. Zaradi izpopolnjene tehnične ravni pa bodo po njenih ploščah gotovo radi segali tudi ljubitelji dobrega zvoka. Če imate radi indijsko glasbo - Humphreyja namreč v nekaj skladbah spremlja Bikram Ghosh - vas plošča Burning Love ne bo razočarala. Humphrey je za nameček še kar dober pesnik. Skratka, glasba manj znanega izvajalca za glasbene sladokusce. Privoščite si tudi glasbenikov prvenec s pomenljivim naslovom Calcutta To California.

Jane Weber