Letnik: 1996_97 | Številka: 11 | Avtor/ica: Jane Weber

EARL JOHNSON

Complete Recorded Works, Vol. 1 in 2

(Document, 1997)

Dunajska založba Document Records - vodi jo neutrudni Johnny Parth - bo počasi izdala še zadnje dosegljive posnetke starega bluesa, pred kratkim je začela izdajati tudi plošče z glasbo belcev iz dvajsetih in tridesetih let. Belci z Jimmiejem Rodgersom na čelu so se večinoma učili pri temnopoltih pevcih bluesa. Najbolj nadobudni mladeniči so jih skušali posnemati, drugi so lagodno in neobvezujoče preigravali skladbe črnih delavcev in pojočih popotnikov - za nekatere pesmi je še danes težko določiti izvor - spet tretji so si samo sposodili nekaj glasbenih ukan in začeli pisati oziroma ustvarjati svojo glasbo.

Mednje - se pravi med tiste z največ avtorskega žara in vizije - brez dvoma sodi tudi Earl Johnson, divji violinist, ki je v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih posnel razmeroma veliko dobre in vplivne glasbe. Vpliv Earla Johnsona in njegovih učiteljev, kot so bili člani skupine The Skillet Lickers z Rileyjem Puckettom na čelu, je namreč še danes čutiti v glasbi Richarda Greena. Dvojna plošča je, kot je pri Documentu že v navadi, opremljena z vsemi dragocenimi podatki o snemanjih in zasedbah, spremne besede pa podobno kot prej pri bluesovskih izdajah odkrivajo marsikatero skrivnost in dejstvo in omogočajo lažje razumevanje glasbenih tokov in manj znanih, a ključnih zgodovinskih prelomnic. Glasba na drugem delu te zbirke se po svoje zelo razlikuje od tiste na prvem. Earl Johnson je snemalno kariero začel kot oboževalec skupine The Skillet Lickers. Tony Russell pa zatrjuje, da je tudi pozneje sledil estetskim prepričanjem za tiste čase prave zvezdniške zasedbe, primerljive na primer s skupino Muleskinner, v kateri so se nekaj desetletij pozneje srečali Peter Rowan, Clarence White in Richard Greene. Skoraj bi lahko rekli, da je glasba Earla Johnsona nekako podobna tisti Roberta Johnsona - tudi kralj bluesa iz misisipijeve delte je namreč sledil postulatom, ki so jih poznali in ustoličili že pred njim. Drugi del zbirke pa je zanimiv tudi zaradi izrazite minstrelovske naravnanosti, zato nas včasih spomni tudi na najbolj nenavadne skladbe Jimmieja Rodgersa ali, če hočete, Captaina Beefhearta. To je glasba, ki jo je Amerika zamolčala.

Pri Documentu (Eipeldauerstrasse 23/43/5, A-1220 Vienna, Austria) imajo zelo specifičen način izdajanja plošč in izbiranja posnetkov, saj posameznega glasbenika predstavijo z vsemi dosegljivimi posnetki v kronološkem zaporedju nastajanja. Takšne zbirke so seveda namenjene le resnim raziskovalcem glasbene zvrsti. Nekaj bolj pretanjenih in skrbno pripravljenih kompilacij z belsko ameriško glasbo dvajsetih in tridesetih let je sicer dosegljivih v katalogu založbe Shanachie, zagotavljam pa vam, da če imate radi glasbo minstrelov in nimate predsodkov do countryja, ob zbirki Earla Johnsona ne boste zaspali.

Jane Weber