Letnik: 1996_97 | Številka: 11 | Avtor/ica: Terens Štader

WAYNE KRAMER

Citizen Wayne

(Epitaph, 1997)

V desetih letih deset velikih plošč. To je njegov načrt. Zaveza samemu sebi. Nadomestilo za izgubljeni čas. Maščevanje zablodi.

Tretje leto je, odkar je brat Wayne, Wayne Kramer, izdal "vrnitveni" The Hard Stuff. Po lanskoletnem Dangerous Madness je letošnji, spomladanski Citizen Wayne, njegov tretji album pri Epitaph. V treh letih.

Rečeno, storjeno. Vsaj za zdaj vredno zaupanja - zaupanja, ki ga še več vliva gradivo Državljana Wayna. Proč z dvomi o trženju starega čustva in delu po tekočem traku. Tempo je že takšen. Industrijski. Kvaliteta je nekaj drugega. Že res, The Hard Stuff v dovršenosti še zmeraj drži primat unikata, nebrušenega diamanta, a Citizen Wayne je žlahten obrat h groovu. Vsaj večinski dve tretjini. Izolirana tretja tretjina, razmetana po vsem albumu, pa je Waynov socialno zavedni rock manirizem kristalnega pogleda. Še vedno zelo kompetenten, neoporečno pošten, toda nikakor tako vzburljiv kot debeli, basovski, podli, eksperimentalni, trdi jazz rock funk, nastal v svobodnem (free form) sodelovanju z rojakom Donom Wasom. Ventili so bili odprti. Ustvarjalo se je brez zavor. Vendarle - še vedno v razpoznavnih smernicah Waynovega zvočnega okolja. Ustvarjalec se je osvežil, skorajda ponovno omislil. Skladbe, kot so Stranger In The House, Back When The Dogs Could Talk, You Don't Know My Name, Count Time, so drugačne, izzivalne, sofisticirane, celo odraslo seksipilne. V celoti je Citizen Wayne naznanilo prihodnje smeri razvoja Kramerjeve glasbe in "popravilo" ter dovršitev zamisli, zasnovane pred leti na samostojnem prvencu Death Tongue. Čas je vedno pravi, Waynov pa je dozorel. V zadnjih letih je prav poln dobrih novic.

Terens Štader