MISHA MENGELBERG TRIO

No Idea

(DIW, 1997)

Škandal! Provokacija, distanciranje od temeljnega, jazzu inherentnega toposa, namreč, da je v špilu ves čas inventivni glasbenik, če ne celo genij, poln idej, imaginacije, tako rekoč spontani kreativec. Takšen naslov albuma, No Idea, si privošči ekscentrični Holandec, pianist, "monksesivec", častilec Herbieja Nicholsa, improvizator, ki ni nikdar izkazoval pretiranega prilizovanja publiki, Misha Mengelberg. Povsem v njegovem slogu. Brez idej, ali še drugače, "o tem nimam pojma". Takšna anarhoidna gesta je vredna vsega spoštovanja v njenem nespoštovanju rigidne jazzovske institucije s konstitutivno malikovalsko publiko, ki fetišistično zbira naslov za naslovom, bogaboječe briše prah z elpijev, lošči cedejke, se poseda v prve vrste dve uri pred pričetkom koncerta in po kontemplaciji vročično zahteva bise. Miša je "en" poseben pianist. "Brez idej" se s klasičnim klavirskim triom spusti v zvočni svet "drugih", onih "tavelikih", in jim dodaja monkovske neurejenosti, kakofoničnih grozdov, barve, a ves čas v tej krasni, žmohtni neurejenosti swinga, zastaja in pohiteva, s tistim ogromnim znanjem in, ja, originalnostjo, izrekli smo to besedo, ki ga od mainstreamovcev loči na milje daleč. Album je tako rekoč nadaljevanje prejšnjega, Who's Bridge, z neprekosljivim Joeyjem Baronom za bobni v tisti impulzivni minucioznosti, s kakršno je Misho dolga leta oskrboval njegov kompanjon Bennink. Tokrat nevsiljivo všečno basira Greg Cohen, ki je v primerjavi s prejšnjim albumom zamenjal Brada Jonesa. Oba držita trdno ritmično podlago, kakršno terja bopovska ali vobče jazzovska konvencija. Z nekaj malega odstopanja. Mengelberg pa prebira tipke. On je tisti, ki standardom Cola Porterja, Dona Raya, Nicholsa, Neda Washingtona, Ellingtona, Weilla in Gershwina dodaja, jih interpretira, demontira, a to s takšno zavidljivo fluidnostjo, da je vprašanje, "čigav most" (Ellingtonov?, Porterjev?, Mishov?) v standardni tematski strukturi skladb, upravičeno. No Idea aludira ravno na to prisvojljivost jazzovske forme, na "konzumpcijsko identiteto" jazzovskega glasbenika. Če skočimo v zgodovino; Charlie Parker ni bil velik zato, ker je nenehno preigraval Gershwina, Fatsa Wallerja, pač tistih strukturno podobnih deset ali petnajst komadov, marveč zato, ker jih je preigraval na "drugačen" način, ker je bil njegov "most" nestandarden. Mengelberg ni bil še nikdar bližje temu "idealu jaz(z)a" kot na zadnjih dveh albumih. Slast, s katero prebira tipke, v improviziranju melodije išče nenavadne intervale, ki spet diktirajo bizarne harmonske rešitve, je primerljiva z odštekano Monkovo navidezno nezainteresiranostjo. Misha "brez idej" je podelil lekcijo iz sodobnega jazzovskega pianizma. Je kdo omenil tradicijo? Ja, kolikor je "neortodoksna".

Ičo Vidmar