RAMPAGE

Scout’s Honor…By Way Of Blood

(Flipmode, 1997)

Da kri ni voda vemo, čeprav ni več nujno, da bi bila šiviljina hči šivilja, mesarjev sin pa narodnozabavni muzikant. Medsebojno parjenje sorodnikov v drugem kolenu ni priporočljivo, saj ponavadi rezultira v genetski popačenosti in mutantskosti novonastalega bitja. Seveda pa žlahta pride prav, ko potrebuješ posojilo, službo ali avto za na prvi resen randi. Ali pa če hočeš posneti plato, pa se spomniš, da je tvoj bratranec v bistvu precej uspešen rapper, in da bi mogoče lahko rekel kakemu tipu pri založbi, da…

Bratje in bratranci v rap poslu niso ravno rariteta: enojajčna dvojčka Twinz, pa Warren G, ki je polbrat Dr. Dreja…in Rampage, ki je bratranec Busta Rhymsa. Jep, to je tisti velikogobčni kričač neprilagojenega vedenja, ki je pred letom in pol razturaval z vozniškim hitom Woo-Hah (Got You All in Check). Rampage je tako gostoval že na Bustovi plati The Coming, pač kot del MC-teama, ki se je nagnetel okoli ljudi pri založbi Flipmode. In Busta mu vrača obisk na pričujočem izdelku.

12 polnozrnatih in visokooktanskih poem na tejle plošči bo zagotovo pripomoglo k izgubi kake kile ob poplesavanju, še posebej na diskoidno poskočnico Take It To The Streets ali pa na ogrevalno Wild For Da Night. Tudi Rampage ni mogel mimo ta trenutek popularnih priredb, le da je namesto pobeljeni Policov, Bee Geesov ali Blondie pobral pravoverno klasiko Public Enemy No.1 iz prvenca iste zasedbe. Priredba je za dobrih 10 let modernejša, in polnejša, čeprav v sebi ne nosi energije originala.

Rampage prinaša na hip hop sceno svežino in zabavnost, ki je ob silni resnosti besed našponanih gangsterjev in hermetičnosti zadetih odbitkov pravi balzam, ki v sebi nosi aromo po dobri stari šoli, ki rapa še niso grabile lovke glasbene industrije.

Napo-Lee-Tano