RAZLIČNI IZVAJALCI

Best of Africa

(World Music Network - The Rough Guides, 1997)

THE MUSIC OF KENYA AND TANZANIA

The Music of Zimbabwe

(World Music Network - The Rough Guides, 1997)

Plošče z naslovom The Best of ... so neprijetna reč. Človek si ne more kaj, da ne bi posumil, da je na njih glasba najslabše sorte. Saj poznate tiste kasete, na katerih piše The Best of Music, kupiš pa jih lahko na bencinskih črpalkah ob zahodnjaških avtocestah. Poleg obvezne Ode radosti v supermarket simfonični izvedbi je na kaseti običajno moč slišati tudi "najlepšo afriško pesem vseh časov" Malaiko. No, šalo na stran, v sredi pa naj ostane pomisel, da lahko prav vsaka kompilacija, ki želi predstaviti nek širši glasbeni prostor, kaj naglo zgreši cilj. Tisti, ki so izbirali glasbo za ploščo Best of Africa, niso zgrešili ne cilja predstavitve ne duha afriške glasbe. Plošča se prične s tremi skladbami treh kongoleških glasbenikov oziroma skupin - Pepeja Kalleja, 4 Etoile in Somo Soma, to lahko razumemo kot priznavanje realnosti v sodobni afriški glasbi. Kongoleškemu zvoku počasi, a zagotovo podlegajo celo najbolj trdovratno samosvoje glasbene kulture. Soukous je dandanes hočeš-nočeš edina resnična panafriška glasba. Prav zaradi slednjega dejstva je celo naslov zgoščenke Best of Africa na nenavaden način ustrezen, čeprav na njej ni moč slišati nobene uspešnice katerega izmed velikih mojstrov polpretekle in trenutne afriške glasbene ustvarjalnosti. Kompilacija torej ni namenjena poslušalcu začetniku, temveč komu, ki afriško glasbo vsaj v grobem že pozna in jo je po svoje tudi že vzljubil. Druga plošča The Music of Kenya and Tanzania pa bo nekaj pomenila predvsem tistim, ki smo v svetu afriške glasbe vendarle malce bolj domači. Priznati moram, da sem bila nad izborom izvajalcev za kompilacijo nadvse prijetno presenečena. Razen taraba z vzhodnega konca celine namreč že lep čas nisem slišala ničesar, kar bi me pretreslo in navdušilo. Kaj šele, da bi slišano mogla primerjati z glasbo zahodne in južne Afrike. Seveda, iz Kenije so izvrstni Virunga, Les Mangalepa in Super Mazembe. Toda vsi ti orkestri so v resnici del uspele zairske glasbene invazije nad vzhodno Afriko. Tudi tanzanijski zvezdnik Remmy Ongala je po rodu iz Konga. Na omenjeni plošči pa imamo priložnost slišati zelo raznoliko glasbo; od takšne, ki odmeva v plesnih ritmih zlatih časov svahilskega jazza, do ganljivo pristne solistične kitare Henryja Makobija, izvirnih plesov ljudstva Wagogo in z milino svahilskega jezika posladkane benge.

Tretji Roughguidov vodnik The Music of Zimbabwe je namenjen vsakomur, ki se želi otresti kislih misli. Ali je pred tem že kdaj slišal peti Thomasa Mapfumo, Oliverja Mtukudzija in Biggija Tembo, je povsem vseeno, kajti dobrikava veselost, lahkotna skrivnostnost ter vselej samoumevna, čeprav nekoliko sramežljiva erotičnost sodobne zimbabvejske glasbe ga bodo zvlekli v plesni vrtinec brez prigovarjanja. Znameniti britanski rock in punk d. j. John Peel je prvo srečanje z glasbo zimbabvejske skupine Bhundu Boys opisal kot "najbolj organsko srečno moderno glasbo, kar jih pozna". Iz lastnih izkušenj vem, da se lahko zimbabvejske zabavne glasbe sčasoma naveličaš, povsem zavrniti pa je ne moreš. Se ti tudi ne izplača, saj nisi dovolj bogat, da bi dobro voljo poceni kupoval.

Sonja Porle