16 HORSEPOWER

Low Estate

(AandM/Promus, 1997)

Vsaka resna glasbena skupina želi napredovati. Denverski 16 Horsepower so to storili na več načinov. Sedaj, kot kvartet, so razširili arzenal uporabljenih glasbil s tem, da so k sodelovanju povabili še producenta in glasbenika Johna Parisha. Tako so pesmi, v osnovi še vedno razpoznavne in dokaj preproste, dobile bogatejšo spremljavo. Obenem je šla skupina še bolj v skrajnosti; na eni strani v tradicijo cajuna in hillbillyja, na drugi so postali še glasnejši in udarnejši.

Prav zaradi razširjenih tekstur je bilo delo producenta izredno pomembno. Parish je nalogo opravil izvrstno. Vsaka, še tako majhna podrobnost je na mestu, in podrobnosti je na Low Estate vse polno. Že glas in predvsem način petja Davida Eugena Edwardsa zahteva obilo pozornosti, saj se sklicuje na celo vrsto biblijskih likov in v skladu z njihovo naravo oblikuje barvo glasu. In ker so 16 Horsepower še vedno zavezani pravim, analognim glasbilom, je zvok kljub vsem tem razsežnostim naraven in v popolnem sozvočju.

Low Estate je dokaz zrelosti skupine. Popolnoma jim je jasno, kaj hočejo in kako to doseči. Ob koncu tisočletja ne drvijo brezglavo novim tehnološkim pridobitvam naproti, zdi se celo, da silijo v nasprotno stran. Glasbi so vrnili nekaj tiste pristnosti, za katero se zdi, da je iz popularne rockovske godbe dokončno izginila. V interpretaciji 16 Horsepower začutimo, kot da je sodobni rock rojen iz tradicije hillbillyja, da se popolnoma usklajujeta in dopolnjujeta.

A vse to ne bi bilo dovolj. Če 16 Horsepower ne bi imeli na zalogi kopice izvrstnih pesmi, jim vse črpanje iz tradicije in tehnična veščina obvladovanja glasbil ne bi dosti pomagala. Ker pa se pesmi rojevajo iz pristne zavezanosti lastni glasbi, toliko lažje preidejo od zamisli do končne oblike. Tako na plošči najdemo kup polno zaokroženih skladb, ki se obenem še dovolj razlikujejo ena od druge, da ne zapadejo v ponavljanje, a ohranjajo slog, ki zaokroža edinstveno podobo skupine.

V primerjavi s prvencem gre Low Estate nekaj težje v ušesa. A ko se nam usede, tam tudi ostane.

Janez Golič