STEREOLAB

Dots And Loops

(Elektra/Nika, 1997)

MOUSE ON MARS

Autoditacker

(Too Pure, 1997)

Stereolab so lep primer skupine, ki ne stoji na mestu. Z vsako naslednjo ploščo lahko zaznamo skladen razvoj idej, ki se širi od nadvse preprostega dvoakordnega kitarskega drvenja in žvižganja analognih klaviatur h kompleksnejši glasbi, kjer že težko seciramo posamezne izvore. Nekaj pač mora ostati, če želi skupina objavljati plošče pod istim imenom. In pri Stereolab ostaja razpoznavno francosko naglašeno petje dveh vodilnih vokalistk, Laetitie Sadier in Katherine Gifford. Ne moremo mimo idejnega vodje zasedbe, Tima Gana, ki počasi kot kitarist izgublja vodilno vlogo. Stereolab so vse manj "rock" skupina, so prej "laboranti", ki z glasbeniško in studijsko veščino spajajo žanrske oblike; tudi ob zunanji pomoči. Lagodne jazzovske teksture je prispeval že nepogrešljivi John McEntire, ki je ploščo tudi produciral. Na drugi strani vstopa v njihov svet Andi Toma, polovica nemškega dueta Mouse On Mars. Že uvodno elektronsko škrtanje je njegovo delo, ki ga Stereolab zlahka posrkajo, prevzamejo za svoje, in celo, ko se oborožijo z jungle ritmom, ostanejo razpoznavni. Ko se takole previdno oplajajo s sodobnimi vplivi, še niso stopili na pot samoreprodukcije, in zlahka zatrdimo - vse je še možno. Easy listening že dolgo ni zvenel tako zanimivo.

Ko jima je Laetitia zapela lepljivo zapeljivo Cache Coeur Naif, sta Mouse On Mars naenkrat naletela na širšo pozornost. Stereolab je uslugo vrnil Andi na pravkar recenzirani plošči, skupaj z Janom St. Wernerjem pa sta pozornost upravičila na tretjem albumu Autoditacker. Kraftwerk za devetdeseta? Popoln soundtrack za cyber dokumentarec? Easy listening za silikonsko generacijo? Glasba za 21. stoletje zdaj? Morda, a Mouse On Mars ne ponujata revolucije, kvečjemu evolucijo stilov in možnosti, ki jih ponuja vse cenejša tehnologija. Tu nista prav nič izbirčna. Njun moto bi lahko bil - vse se lahko uporabi. Le da so izvori zabrisani in prevzeti. Tehno avtomatizmu sta spodsekala noge, z dub tehniko sta šla v globino, popačena elektronika služi kot dodatna tekstura, obenem pa sta zvočni zmešnjavi dala glavo in rep. V elektronskem drgetanju lahko začutimo več organske živosti kot pri mnogokaterem polirano produciranem "živem" igranju, saj Jan in Andi napravam dovoljujeta svobodno dihanje. Režeta na neobičajnih mestih, popačita, sinkopirata, a takt je skupen in tako glasba - vsaj za tiste odprtih ušes in duha - dovolj tekoča, poslušljiva in celo zabavna. Elektronski muzak že dolgo ni zvenel tako inovativno.

Janez Golič