ELENA LEDDA, MAURO PALMAS IN TOTORE CHESSA

Nova Gorica, 24. 9. 1997

V dolgo, letos zelo podaljšano poletje je tja proti koncu septembra zapihal sredozemski vetrič s Sardinije. Zavel je po Diskoteki kapitana Kljuke v novogoriški Perli. Vzrok vetriča pa je bil celovit sardinski večer, predstavljen s turističnim opisom, sardinsko kuhinjo, vinom ter glasbo. Prav slednje je tisto, kar nas zanima. Na malem odru v diskoteki so nastopili pevka Elena Ledda, kitarist Mauro Palmas in harmonikar Totore Chessa.

Eleno Leddo smo že imeli priložnost spoznati v Sloveniji, nastopila je pred mnogimi leti v Ljubljani na prvem festivalu Druge godbe. Od takrat se je mnogo spremenilo, njena glasba pa je ostala še vedno goreča, polna topline okolja njenega rodnega otoka. Klasično šolana pevka se je že davno odločila za tradicionalno glasbo, sčasoma pa se je prelevila iz navadne proizvajalke v najpomembnejšo glasbenico tradicionalnega izraza Sardinije. Z zvoki (tako se je imenovala tudi njena spremljevalna skupina iz leta 1993 - Sonos, v kateri je bil nosilni ustvarjalec prav kitarist Mauro Palmas) je uspela prebiti ozko zaprtost in ozko poznavanje sardinskih zvokov. Z lanskim projektom Musiche Della Isole, v katerem je uspešno povezala sardinske in korziške glasbenike, je glasbi dodala nove kvalitete, ki jih je pridobila predvsem v sodelovanju z novimi glasbeniki. Nekateri glasbeni kritiki njeno ustvarjalno petje primerjajo z Marto Sebestyen in jo tudi postavljajo neposredno ob bok te glasbenice.

Totore Chessa, velemojster diatonične harmonike, prihaja iz povsem drugega okolja. Bil je daleč najboljši harmonikar za spremljavo folklornih skupin, odlikujejo pa ga izjemna preciznost, hitrost in moč. Prav delo s folklornimi skupinami mu tudi dandanes nudi eno izmed alternativ v življenju, organizira namreč cel kup folklornih festivalov, posledica tega je tudi to, da zelo redko zapušča otok, še posebej v poletnih mesecih. Po smrti nekaterih pomembnih sardinskih harmonikarjev (Francesco Bande, Pietro Porcu in Tonino Masula) je začel prevzemati njihovo vlogo in zbirati ter plemenititi njihovo glasbeno zakladnico. Plesom, ki jih izvaja (ballu tundu, dillu, passu torrau in campidanese), dodaja duha in karakterje Sardincev, vse pa preseže s humorjem in sproščenostjo.

Čeprav se glasbeniki dobro poznajo, zelo redko nastopajo skupaj. Nastop v Perli je bil prav kombinacija vokalnih izvedb Elene v kitarski spremljavi Maura ter veselih in igrivih solo izvedb Totora. Vendar je prav to izmenjavanje celoten nastop ohranjalo v prepotrebni napetosti. Vrhunsko petje je nekje v daljavi odpiralo misterije sredozemskega otoka. Sardinija je stalno prisotna, v ritmu, melodiji in poeziji. Le-ta je poezija krajine, skozi katero se prebija vsa trdost življenja in istočasno tudi radost bivanja in ljubezen do domovine. Pesmi so prave ode Sardiniji. Slavo otoku poje skozi svoj meh tudi Totore. Brez besed ustvarja humornost, ki je za veseljačenje in ples nujno potrebna. Nihanje med poezijo in plesom je pripeljalo do končne medsebojne igre vseh treh glasbenikov; v nekaj sklepnih skladbah, ki so jih odigrali skupaj, so dokazali, da sta občutenje glasbe in medsebojna uigranost odvisna predvsem od tega, koliko imajo glasbeniki za povedati.

To medsebojno sožitje je občutilo tudi občinstvo. Poseben občutek dogajanju so prispevali tudi številni italijanski poslušalci, ki so dali vedeti, da je tovrstna glasba tudi pri njih močno zapostavljena. Kljub nedvomni kvaliteti in visokem ustvarjalnem naboju ostajajo glasbe sredozemskih otokov domena glasbenih poznavalcev in zaprte v posamezne festivale in celo samo v domače okolje. Tako lahko tudi razumemo besede, ki mi jih je Totore Chessa rekel po koncertu ob šanku: “Tako čudno je biti tukaj, pa vendar tako neverjetno lepo!” In ta kratki komentar ni bil namenjen igralniškemu okolju.

Bačko