Letnik: 1996_97 | Številka: 12 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

Biofonograf 8

O dveh griffithih in eni politiki

Tokrat smo se naslovu približali do obisti. “Oče filma” David Wark Griffith je bil namreč v zgodnjem obdobju “American Biograph”, s čimer ni le izpričeval svojega gibljivega poslanstva, pač pa je dobesedno biografiral ameriško družbo, njene skrite sanje in do tedaj prikrite zablode.

Za to newyorško podjetje je Griffith v ničtih letih tegale stoletja snemal tudi po tri filme na teden. Leta 1909 je posnel malo znano, pa vendarle silovito vplivno delo Žitnica (A Corner in Wheat) in skozenj podal sistem paralelne montaže in skope, a učinkovite karakterizacije. V Žitnici prvič v zgodovini filma zapazimo tudi zamrznjeno podobo: Lačni kmetje čakajo v koloni za kruh, počasi se pomikajo naprej, na mah pa obstanejo, ujeti v fotogram in svojo socialno stisko. Američani teh revolucionarnih nadrobnosti dolgo, predolgo niso zapazili niti v tehničnem pomenu, zato pa so se jih dobro desetletje kasneje toliko strastneje oprijeli Sovjeti in Griffitha postavili za svojega velikega guruja. Sergej Mihailovič Eisenstein je v spisu Dickens, Griffith in mi označil Žitnico za izvir vseh filmov, in kdor budno preži na kose filmske zgodovine, ta bo že vedel, vedela, v čem je lepota tako epohalne izjave - kar se je pozneje nakolobarilo od Dziga Vertova do MTV, je samo naracijska, montažna, ritmična, socialna in strukturna izpeljava Griffithove mojstrovine Žitnica.

Prav neverjetno, s kakšnim občutkom za večne teme in medčloveško trenje v besnem kapitalskem razmerju je Griffith zrežiral svojo petnajstminutno Žitnico, svoj prelomni enokolutnik. V njem je pokazal, kod čemi razlika med režiserjem in “režiserjem”, zakaj tematsko bi bila reč prav lahko nič nova, od stare Grčije sem že tisočkrat premleta, pa vendarle je tako neponovljivo filmična: Razpira polje, na katerem se zlahka zgubita tudi video in televizija, če imata tam sploh kaj početi. Oglejte si kdaj - nikar na televizorju! - Žitnico, ta zgled za šolsko in najvišjo rabo, film, spričo katerega se lahko kar takoj zjočemo nad človeško usodo kje v kotu in obenem pomislimo, kako bi kar najhitreje počili - ali, še bolje, zmučili do smrti - prvega kravatarja z mobitelom, ki pride mimo.

V Pordenonu, na nedavnih Dnevih nemega filma (med 11. in 18. oktobrom), so Žitnico projicirali tik po neusojeni proslavi za tako imenovanih 70 let zvoka v Pevcu jazza, in to s prefinjenim klavirjem, z nazorno tonskoparalelno montažo. Pevec jazza je kakopak docela nemi film s sinhrono muziko in nekaj nasnetimi dialogi, zatorej raje ne bi o njegovem zvoku in drugih nebulozah, zlasti če pomislimo na njegovo filmičnost. Koliko boljša je Žitnica! Kako avtentično zvenijo tista prva filmska leta! Ni čudno, da se v krogih, ki so blizu filmskemu zgodovinopisju, širi teza o močnem ženskem razdobju, o številnih prezrtih režiserkah in producentkah: Le kaj se je zgodilo v dvajsetih letih, da ni bilo več tako? Razlika med Žitnico in Pevcem jazza je definitivno razlika med subtilnimi začetki in poznejšim bojem za oblast, v katerem so ženske spet potegnile kratko. Tista spaka, ki prepeva o ljubezni do matere, je napoved nemogočih časov, v katerih je bil “zvok” kvečjemu izgovor za spremembo. Spremembe pravzaprav ni bilo, ker je postalo vse spet tako, kakor “je treba”. Dolgčas. Kdor ljubi nemi film, že ve, o čem kaplja beseda. Začetek je obljubljal marsikaj, potem pa je nekaj ali nekdo sfižil vse. Škoda, res škoda.

Za uvod v pordenonski festival vseh festivalov pa so dajali povsem drugega Griffitha, skrajno nespoznavnega v Rojstvu naroda. Z njim je imela moja oseba hude težave, da ne bo nesporazuma, samo zato, ker je organizirala svetovno predpremiero oziroma javno generalko z 52-članskim orkestrom v ljubljanskem Unionu. Težav z organizacijo ne bom opisoval, ker so pregrozne, zunanjih političnih težav (rasizmi, seksizmi), kakršne bi bile v navadi po večini držav na zahodni polobli, kjer na široko dvomijo o sporočilnosti Rojstva naroda, tudi ne, nastopila pa je notranja politična težava, češ, komu poleg zaupnih prijateljic in prijateljev sploh prikazati ta film - kaj bodo imeli od njega ljudje, ki skrbijo za svojo političnost, in kaj se lahko pripeti, če bo kdo film razumel narobe. Pritihotapila se je še težava, ki je v bistvu ogrela to političnost, namreč, kako predstaviti Rojstvo naroda, da občinstvo ne bo podvomilo o Griffithovi veličini. Kako je mogoče, da je v drugih filmih tako drugačen, tako socialno skrben in ljubeč, tukaj pa udari z vso grobostjo? Je Rojstvo naroda dovoljšen dokaz za Griffithovo politično naivnost? Ali lahko v filmu nasploh govorimo o politični naivnosti, če vemo, da ni nič posneto po nekakšnem golem naključju? Zakaj je film rasističen, če belci napadajo črnce, za premnoge pa bi ne bil, ko bi se bili napadali belci? Kup vprašanj se je zastavljal, preden sem se odločil, da SiHaPA, Kinoteko in sebe podpišem pod organizacijo tega dogodka, v katerem se Ku Klux Klan prikazuje kot pozitivna organizacija, rešiteljica, in jezdi s spremljavo Wagnerjevih Valkir. Kaj če se komu odtrga zavolj tega? Resda je Wagnerja za pasus z ježo zahteval Griffith in ne skladatelj Breil ali soskladatelj Lanchbery, toda kaj potem - konotacije so premočne. Patrick je rekel, da ga politika sploh ne zanima, če je film mojstrski, meni pa se zdi, da je to premalo, še več, takšna izjava me spominja na zdaj že znamenite in kritizirane floskule o tem, da je za žensko dovolj, če je kreativna, naj politiko pusti ob strani. Moja teza je še radikalnejša, že sama partitura za Rojstvo naroda (brez filma) je tako politična, da je kaj. Vsaka raba irske ljudske godbe je politično dejanje brez primere. Tudi vsaka raba abstraktnih harmonij je politično dejanje brez primere, le da se s tem ne ukvarja nihče. Bolj ko je umetnina abstraktna, več je celo v njej političnih konotacij, a jih ne zmoremo več razbirati. Le še takole, ko pišemo tekste in podobno, pomislimo na takšne detajle. In z njimi prodiramo proti obratu, s katerim kaže skleniti današnji zgled Griffith: Mar ni njegova političnost tako eklatantna, tako nazorna (z Wagnerjem tudi čutno), da sploh ni več nevarna? Sili navzven, ko da bi avtor hotel reči, naj bomo pozorni na skritejše segmente njegovega dela, na tisto, kar je res politično. Z mislijo na takšno možnost sem se takoj odločil za predstavitev Rojstva naroda. In preživel. Ni bilo knjig, kamor bi se ljudje vpisovali, da gredo gledat film na svojo odgovornost, kakor svojčas v ZDA. Ni bilo nemirov.

Hah, ko bomo enkrat kazali Žitnico - tedaj pač ne bo pomislekov pred projekcijo, a tudi nemiri bi morali biti.

Miha Zadnikar