Letnik: 1996_97 | Številka: 12 | Avtor/ica: Terens Štader

Kdo se boji brit rocka?

Kaj je narobe s Primal Scream, z Verve, Ocean Colour Scene, Oasis in s Paulom Wellerjem?

Ujemite tole! Stand By Me, singel s tretje velike plošče Oasis, je pravzaprav naslov največje in edine velike uspešnice tistega obilnega temnopoltega tkiva, Bena E. Kinga. Cigarettes and Alcohol, ena od pesmi z Definitely Maybe, prve velike plošče bratov Gallagher, je neposredna asociacija na pesem iz jeklenega repertoarja pravega junaka rhythm'n'bluesa.

Otisa Reddinga. Cigarettes and Coffee. I Hope, I Think, I Know. Mar ni stavčna struktura podobna I Want You, I Love You, I Need You, kot je nekdaj pel Elvis. Elvis Presley. Pred Elvisom pa ni bilo ničesar, kot je imel navado govoriti John Lennon, prav tisti, ki je bil na črnem seznamu ameriških tajnih služb. Be Here Now je naslov novega albuma Oasis. Je pa tudi znameniti odgovor Johna Lennona na tisto dolgočasno vprašanje: Kaj za vraga je rock'n'roll?

In kaj za vraga je narobe z Oasis, s Primal Scream, z Ocean Colour Scene, s Paulom Wellerjem in Verve? Kako je lahko skupina, ki za naslov najbolj pričakovane velike plošče uporabi izjavo enega od najbolj karizmatičnih likov iz rockovske preteklosti, v Sloveniji prepuščena le robatim najstnikom in prispodobam o enodnevnih pop muhah, ko pa ima za seboj fenomenalno število prodanih plošč in ko je v zadnjih nekaj letih edina uresničila sanje o rock'n'roll uspehu, ko tako očitno namesto depresije in samoobžalovanja v slogu nesrečnega Kurta Cobaina izbira življenje in še več življenja. Kdo je napačen, kdo je pravilen in kaj je narobe pri vsem tem? In čigavi bendi so The Beatles, The Rolling Stones, Small Faces, Yardbirds, Sex Pistols, The Clash? In kje so te skupine uspele? V zakotnih vasicah Škotske ali na Broadwayu? In kaj to pomeni, če si vplive The Rolling Stones delijo Primal Scream in The Black Crowes in The Blues Explosion? In kdo koga omejuje in ali ima kovanec le eno plat?

DEMAGOGIJA

Brit pop je zelo lenoben izraz za obujanje in ponovno vstajenje skupin, ki imajo zelo tradicionalen pogled na to, kaj je pop glasba, in na katere je vplivala angleška glasbena preteklost. Očitno je, da so Oasis, Blur, Cast, Shed 7 brit pop. So Britanci in igrajo pop glasbo.

Kateri so primeri v zgodovini?

Buzzcocks, Clash, Sex Pistols.

The Clash kot brit pop?

So pop skupina, so Britanci in šli so v Ameriko. White Man in Hammersmith Palais je tipično brit pop singel. Zraven lahko prištejemo še The Jam, The Beatles, The Kinks, Small Faces...

Tako je v grobem pojasnil nekatere lastnosti brit popa odgovorni urednik NME-ja Steve Sutherland. NME je že res lahko "enemy" in je opaziti, da si izraz brit pop lasti vse ali pa vsaj večino tistega, kar je bilo dobrega in izrazitega v britanski popularni glasbi dvajsetega stoletja. In Britanci so prav veseli tega. Veseli so, da so po suhih letih eteričnosti tudi sami dobili konja, ki je zmožen tekmovati z ameriškimi mustangi. In ne le kakršnega koli konja, temveč konja s pedigrejem. Zgodovinskim. Resda je zelo vprašljivo, koliko The Clash in Sex Pistols dejansko sodijo v brit pop. Dosti bolj sodijo v enačbo brit rocka. Pa smo spet pri razmerju pop/rock. Dobra rockovska skladba je lahko tudi pop pesem. Ampak dobra pop pesem je težko rockovska skladba. Enačba torej ni komunitativna. Enačaj pa vendarle velja v eni smeri.

Kaj pa Američani? Imajo Sama Phillipsa, Roberta Johnsona in tisto križišče, imajo The Sonics, San Francisco, The Doors, Velvet Underground, Stooges, punk rock, CBGB, ki pa ni nič drugega kot Club 100, imajo grunge, ki se je tako zelo spogledoval z Led Zeppelin in Black Sabbath, da je bila vsaj tretjina britanska, imajo noise, ki je tako ali tako dobil nastavke pri The Who, imajo Stax, imajo rap, ki je vzpodbudil drum and bass. Imajo trdokožno miselnost in ameriški sen in poenostavljeno angleščino. In so geografsko toliko večji. Ampak imajo tudi Michaela Boltona in Gartha Brooksa. No, odločite se, kdo je tisti prvi s top lestvice, ki bi ga izbrali. Ali bi ga vzeli z ameriške top lestvice in domov odnesli nasmejanega Willa Smitha iz M.I.B. ali pa "trajnega" Michaela Boltona ali pa bi raje vzeli brata Gallagher in njuno objestno druščino, v kateri je najti pestre vzdevke v slogu Bonehead, Guigsy in Whitey.

Še kitarist iz The Revelators (klasično ameriške kolonizatorske rock'n'roll skupine iz mlade, tretje kategorije - punk rock kategorije) je izrazil občudovanje Evrope, v kateri mainstream predstavljajo Oasis. Saj so Oasis vendarle rock. In kaj je narobe z rockom, ki je mainstream, in rockom, ki skozi vse kanale mešalne mize spusti kitare? Da je preveč kitarski? Da je preveč rockovski? Ali - da se preveč prodaja? Ali je bilo kaj narobe z The Beatles? Ni se treba slepiti, oboji - Američani in Angleži - nam tržno vsiljujejo ideologijo. Od ideologije do demagogije pa je le korak. In ne briga jih za nas, ne briga jih za tiste s pretanjenim glasbenim okusom. Nočejo nas. Hočejo naš denar, zato ker ne odločajo oni, ampak anonimni uradniki brez obrazov. Korporacije. Toda dejstvo je, da so si Britanci v trenutku, ko lahko Američani na splošno priznani ravni ponudijo le repetitivne Blues Traveller, Sheryl Crow, bedaste Foo Fighters in histerične Smashing Pumpkins, ustvarili moštvo, ki je dozorelo. Glasbeniki v skupinah Oasis, The Verve, Primal Scream, Ocean Colour Scene in njihov "stric" Paul Weller ustvarjajo čedalje bolj samosvojo, tehtno in zrelo glasbo. Američani pa čedalje bolj povzemajo njihove pričeske in njihove manire. Kje smo pa mi? In ali sploh igramo v tem krogu?

POINT BREAK

Be Here Now je nedvoumno najcelovitejša velika plošča predvsem Noela Gallagherja, potem pa Oasis. Če se ta tonski mojster (roadie pri Inspiral Carpets pred približno štirimi leti) ne bi pridružil skupini mlajšega brata Liama, bi ti - to je Oasis, takšni, kot so bili - še vedno igrali kot predskupina kakšnih 18 Wheeler. Sedaj pa so "on the top of the world, ma'". Z njimi pa je tudi brit rock visoko. Precej visoko. Oasis so bend s konceptom - The Beatles, ki so srečali Sex Pistols, vse znotraj tega ter nekaj malega ob tem. Ritem linija pri uvodni pesmi (singlu) z Be Here Now, ki ima sicer stereotipno rockovsko retoriko - "D'You Know What I Mean?" -, je sposojena pri NWA. Niggers With Attitude. Kaj pravite na to? A ne zveni umetno. Zveni kot Oasis. Oasis so bend preprostega svetovnega nazora. Hočejo biti najboljši. Tako kot vsi rockerji. Globoko v zasebnosti psihe. A v nasprotju z večino drugih, Oasis na nek poseben način trdno verjamejo vase. Bolj kot drugi. Morda se brata počutita varna. Morda gre za družinske vrednote. Tisti temelj, na katerem je zgrajena naša civilizacija. Družinski nukleus. Celo moronske pesmi, ki povzdigujejo "free market" miselnost, kot so All Around The World (Kelly Family so tu tako rekoč sous-entendu), Fade-In-Out, katere slide kitara tako zelo grdo spominja na Young Guns, skladbo Johna Bona Jovija, in umetno rahločutna Magic Pie funkcionirajo. Funkcionirati - to je tisto, kar rock mora. In ta samozaverovanost, ki jo imajo Oasis, je prav tisto, kar mnogim drugim manjka. Be Here Now je že res tretja, skorajda identična plošča, ki so jo naredili, toda mar niso Ramones vso svojo dobo trajanja vedno snemali le eno in isto ploščo? Kvaliteto albuma Be Here Now je treba iskati v masivnosti in dorečenosti zvočne podobe, tega kitarskega zvočnega zidu. In treba jim je priznati verodostojnost rockovskega mantranja ob nategovanju strun v It's Getting Better (Man!!). Na prvencu so v skladbi Cigarettes and Alcohol povedali: "Iskal sem akcijo, vse, kar sem našel, pa so bile cigarete in alkohol." Kljub navdušenosti nad rock'n'rollom je Noel Gallagher eden redkih, ki mu je uspelo priznati to žalostno resnico, s katero so se tudi mnogi med nami osebno srečali. Lastno obsedenost pa je kljub temu omislil sebi v prid. Be Here Now.

NEOKLASICIZEM, ZAVIST IN COMEBACK

Ocean Colour Scene so skupina, ki se zdi manjša, kot je v resnici. Njihova druga velika plošča Moseley Shoals (MCA/Menart) je namreč zelo dolgo časa prebila na vrhu lestvic. Za neoklasično, neotradicionalno, renesančno rockovsko skupino z aristotelovskimi rockovskimi vrednotami to ni mala stvar. Moseley Shoals je ime njihovega lastnega studia v Birminghamu. Povezava z Muscle Shoals? Znamenitim studiem v Alabami, ki češ da je na trenutke imel več duše od tiste kino dvorane v Memphisu. Štiri lastnosti Ocean Colour Scene: izjemna skromnost, skorajda perfektna, večplastna, večzvočna, globinska produkcija, spoštovanje pravil pop rock pesmi, zmožnost izvajanja ter prave glasbeniške vrednote. Marchin' Already, njihova letošnja, nova velika plošča (Universal Music/Menart), nadaljuje tam, kjer se je prelomna Moseley Shoals ustavila. Vitkejši zvok je prispeval večjo dinamičnost. Izpostavljenost severnjaškega (northern) soula je občutno večja. Hundred Mile City, instrumental All Up, podli reggae Half A Dream Away in mistralna, "cool speed" Travellers Tune so odlične. Blesteče.

Chris Robinson, pevec The Black Crowes, je svoj čas zgroženo godrnjal nad godbo albuma Give Out But Don't Give Up skupine Primal Scream. Album je bil posvečen spominu na preminulega fuckadelic kitarista Eddieja Hazela, ponašal se je s prispevkom samega Georgea Clintona, imel je nekaj udarnih, instant všečnih, 'peppermint' pesmi, ovitek mu je krasila fotografija električnega union jacka. Ali se je Chris Robinson počutil ogroženega na svojem področju? Ali si ima Chris Robinson pravico lastiti glasbeno polje? Ali ima sploh kdor koli pravico česa takega? Primal Scream so se razvili iz stranskega projekta izvirnega bobnarja pri Jesus And Mary Chain, Bobbyja Gillespieja, v kreativno, vzburljivo skupino, ki v svojem kozmopolitskem krogu nenehno pleše korak naprej, korak nazaj. Po uspehih semplovskih singlov Loaded in Come Together so svoj jaz našli na sprva zmedenem, a dejansko izzivalnem albumu Screamadelica. Letošnji Vanishing Point sicer poudarja njegov značaj, a mu odvzema sladkobnost in dokazuje, da gre za skupino, ki 'šteka' maracas in zdravo psihedelijo. Zase bombastično pravijo, da so punk rock, in to je le deloma res. Je pa vseeno res.

Zaradi trenutnega uspeha The Verve, ki so ob Ocean Colour Scene druga najbolj priljubljena skupina Noela Gallagherja, in njihove nenadne vrnitve po dveh letih tako imenovanega razpada, si je moč njihov razkroj razlagati kot izvrstno tehnološko marketinško potezo. No, morda so dejansko razpadli iz častnih razlogov, je pa čas, kot kaže, delal za njih. Skupina je dobila zračen prostor na britanskem otočju, pa tudi širše, dobro voljo pa je pokazala s prvim singlom trip hop ritma Bitter Sweet Symphony. Sonnet, druga skladba na njihovi novi plošči Urban Hymns (Virgin/Hut/Dallas), je verjetno najbolj slastna pesem, kar so jo posneli, se pa niso mogli upreti samim sebi in so v drugem delu albuma megalomansko padli v zakajeno, eterično psihedelijo, in to je tisto, kar The Verve in privlačni frontman Richard Ashcroft najraje počno. To so počeli tudi v Ljubljani pred nekaj leti, ko je slednji ukradel sceni nastop hemisferičnih Smashing Pumpkins. Prejšnja velika plošča A Northern Soul ostaja najbolj zakroženo studijsko delo te - sedaj petčlanske - zasedbe, ki jo je med vsemi brit pop bendi najbolj čislal Jim Jones, še privlačnejši pevec Thee Hypnotics.

STRIC IZ ZAMEJSTVA

O soulu govori tudi Paul Weller, izvirni The Jam, kasnejši Style Council, mod par excellence, človek, ki je vsa ta leta verjel v britanski "way of life", boter brit popa in brit rocka. Naslov njegove zadnje velike plošče je Heavy Soul (Island/Multimedia) in čedalje bolj se dozdeva, da je Paul, odkar se je razšel z ženo, v čedalje boljši formi. Življenjski formi. Je blag, a obenem močan in jasen. Debelejše, oljnate soul rock pesmi, ki se prepletajo z vzorno sestavljenimi pop komadi, in vokal, ki postaja vse bolj hrapav, vse bolj prepričljiv. Tehtno in zapeljivo. Jesensko.

MOTORHEAD

Saj vemo, dve stvari sta, za kateri pravijo, da ju je Bog "enakomerno" porazdelil - pamet in lepota. Ne pustimo se zavesti. Prisegajmo na pravico izbire. Le kaj nam bo ostalo, če se temu odpovemo? Ni rečeno, da imajo omenjeni britanski bendi več duše in duha od drugih, so se pa naučili izražati. In "postarali" so se v vztrajanju pri lastni resnici.

Terens Štader