David Byrne

Lutka Byrne

"Lutka David Byrne ne more hoditi brez pomoči. Priporočljivo za vse starosti od petih let naprej. Lutka ni v naravni velikosti." To je le nekaj opozoril, napisanih na ovitku zadnjega albuma Davida Byrna, Feelings, ki ga krasi plastična in - kot se za lutke spodobi - kičasta, vendar lično izdelana lutka z Davidovo podobo.

Izdelala sta jo Stephan Sagmeister in Yuji Yoshimoto, da ne bi bil mali David v Adamovi obleki, pa sta poskrbela Adelle Lutz in Michael Daube. Žal lutke ne boste dobili s ploščo. Pač pa boste bogatejši za trinajst novih stvaritev izpod peresa enega od najplodovitejših in najkreativnejših umetnikov zadnjih dveh desetletij.

GOVOREČE GLAVE

Danes 46-letni Škot, ki je otroštvo preživel v ZDA v zvezni državi Ohio, danes prav gotovo ne bi bil to, kar je, če ne bi za njim stala blišč in slava zasedbe Talking Heads. Pravzaprav bi marsikdo dejal, da je bilo s koncem te briljantne in (tudi pri kritikih) izjemno priljubljene skupine konec tudi Byrnove uspešne glasbene kariere. Gotovo ga je zapustil dobršen del občinstva, ki je z užitkom prisluhnilo tej avantgardistično usmerjeni skupini, katere začetki segajo v leto 1970. Takrat je namreč Byrne kot novopečeni študent šole za oblikovanje na Rhode Islandu spoznal Chrisa Frantza in Tino Weymouth, ki sta bila ravno tako bruca. Njegovi spomini na šolo niso kaj preveč bleščeči. "Šola za umetnost je zlasti v Ameriki popolnoma nesmiselna. Spoznaš nekaj dobrih učiteljev in zanimivih študentov, vendar pa vse skupaj ni vredno denarja, ki ga za to porabiš," se spominja Byrne, ki se je zanimal predvsem za funkcionalno oblikovanje in teorije Bauhausa. Vendar pa, kot je bil sam razočaran nad šolo, tudi učitelji niso bili preveč navdušeni nad njegovimi zamislimi. Ko je nekoč naredil lastno predstavo, za katero si je posebej obril lase in brado, na oder pripeljal dekle s kartami v rokah, vse skupaj pa pospremil s spremljavo klavirja in harmonike, njegova ustvarjalna domišljija ni naredila pretirano pozitivnega vtisa. Daleč od tega; po letu študija se je znašel na cesti. Odpravil se je po Ameriki in po enoletnem životarjenju z Markom Kehoejem, s katerim sta ustanovila duo Bizadi, se je Byrne vrnil na Rhode Island in obiskal Chrisa in Tino.

Takrat se je rodil trio Talking Heads, ki je leta 1976 s prihodom pianista Jerryja Harrisona postal kvartet, brez katerega si danes zgodovine sodobnega rock'n'rolla sploh ne moremo predstavljati. V drugi polovici sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let so bili Talking Heads nekakšen sinonim za uporništvo, naperjeno proti idiotsko potrošniški histeriji, ki je takrat pospešeno zastrupljala ameriško družbo. Največje uspešnice, kot so Psycho killer, Burning down the house in The road to nowhere,nazorno kažejo psihotična, skorajda paranoična besedila in svojevrstno glasbeno izrazje. Brezkompromisno so razveljavljali ustaljene glasbene vzorce, njihova nadpovprečna inteligentnost, duhovitost, sarkazem in antiromantična drža pa so bili atributi, ki se jim tudi drobnjakarski kritiki niso mogli upreti. Nesmiselno smiselni naslovi albumov (izdali so jih deset) govorijo sami zase: More songs about buildings and food (1978), Fear of music (1979), Stop making sense(1984)... Da ne govorimo o samem imenu skupine; talking head je namreč v televizijskem žargonu izraz za televizijskega napovedovalca, ki ga kamera v objektiv zaobjame do ramen.

Kajpak je bil Byrne gonilna sila zasedbe. Kot glavni pisec besedil in frontman je bil s prismuknjeno klovnovskimi pozami in dramatičnimi vokalnimi sposobnostmi pravzaprav "govoreča glava". Ustvaril je svojevrsten stil nastopanja, v katerega je vključeval elemente performance arta, gledališča in evangeličanske pridige in tudi s tem prispeval k ponovnemu definiranju samega pomena rocka. Ja, lahko bi rekli, da je bil poosebljenje zasedbe, in že zato si je bilo Byrna težko predstavljati kot samostojnega avtorja, četudi se je tudi med delovanjem Talking Heads odločal za samostojne projekte.

"SKOKI ČEZ PLOT" IN LUAKA BOP

Delovanje v skupini očitno ni bilo dovolj za tega večplastnega umetnika, v nekem smislu je bilo zanj tudi omejujoče. Tako je že leta 1981 v sodelovanju s takratnim producentom Talking Heads in velecenjenim glasbenim genijem Brianom Enom izdal My life in the bush of ghosts. Posrečena mešanica zvočnih kolažev in etničnih vplivov je bila navdušeno sprejeta, za Byrna pa je bil to le začetek samostojnega umetniškega izraza. Istega leta je sledil The Catherine wheel, glasbeni prispevek za Tharpovo baletno predstavo, štiri leta kasneje se je preizkusil tudi kot režiser, scenarist in igralec v filmu True stories. Glasba za film je bila izdana z njegovo matično zasedbo, sam pa je istega leta (1985) sodeloval še z dramaturgom Robertom Wilsonom in napisal glasbo za Wilsonovo gledališko predstavo The knee plays. Sodelovanje sta obnovila leta 1988, ko je Byrne za predstavo The forest skomponiral orkestralno glasbo.

Njegova ljubezen do filma je bila leta 1988 kronana z oskarjem, ki ga je Byrne prejel skupaj z Ryuichijem Sakamotom in Congom Sujem za filmsko glasbo. Šlo je za prvovrstno sodelovanje pri Bertoluccijevem, z devetimi oskarji nagrajenem filmu The last emperor, s čimer je Byrne potrdil in tudi razširil svoje zanimanje za glasbeno multikulturnost in prepletanje različnih etničnih vplivov, v tem primeru kitajske glasbe.

Kajpak se s tem naštevanje Byrnovih umetniških stvaritev ne konča. Poleti 1989 je ameriška televizijska postaja PBS predvajala njegov dokumentarec The house of life, ki je v celoti posvečen brazilski religiji candomble nago, strast do svetovne glasbe pa je ustoličil leta 1988, ko je ustanovil založbo Luaka Bop. "Pred leti sem pripravil kompilacijo s pesmimi pomembnih brazilskih avtorjev. Pomislil sem, da bi ji lahko sledilo še kaj podobnega, in porodila se mi je zamisel, da bi lahko vse skupaj spravil pod eno streho, torej založbo, ob kateri bi ljudje vedeli, kaj lahko od nje pričakujejo."

Namen založbe je predvsem izdajanje zahodnemu svetu manj znane popularne glasbe iz latinskoameriških, azijskih in afriških logov. Velik pomen ima predvsem izdaja kubanskega albuma Cuba Classics 1 z največjimi uspešnicami Silvia Rodrigueza, saj gre za prvi kubanski album, izdan v ZDA od ekonomskega embarga, ki ga je leta 1961 ZDA uveljavila proti Kubi. Sledili so še drugi cikli kubanske glasbe pod skupnim imenom Cuba Classics 2, 3, tej kubansko-ameriški izmenjavi so sledile še brazilska (Brazil Classics 1-5), azijska (Asia Classics 1, 2) in afriška. Slednjo predstavlja predvsem besedna konstrukcija Afropea, s čimer se označuje simbolična vzpostavitev novega kontinenta (Adventures in Afropea 1-3).

Poleg tovrstnih ciklov, pri katerih gre bolj ali manj za kompilacije, je pri Luaki Bop med drugim mesto našla tudi nenavadna zasedba A. R. Kane, za katero je značilna bizarna mešanica zvokov, vse od trdih kitarskih prijemov do sanjavih eteričnih melodij. Kajpak Byrne pri založbi izdaja tudi svoje glasbene projekte in izdelke, na katerih je sodeloval z drugimi avtorji. Tako je pred nekaj leti pri Luaka Bop izšla tudi glasba za film Blue in the face režiserjev Wayna Wanga in Paula Austerja, ki smo si ga ogledali tudi pri nas. Na soundtracku so med drugim sodelovali tudi Lou Reed, Soul Coughing in Geggy Tah, ki prav tako izdaja pri založbi Luaka Bop.

DELOVNE POČITNICE

Konec leta 1991 so Talking Heads tudi uradno "odšli na počitnice za nedoločen čas", Byrne pa te počitnice že sedmo leto spretno izkorišča za nove projekte in s tem za vse obsežnejši umetniški opus. Po izidu plošče Rei Momo (1991), ki je polna srednje- in južnoameriških glasbenih stilemov, od kolumbijske cumbie do salse, je spravil skupaj šestnajstčlansko četico latinskoameriških glasbenikov in se odpravil na turnejo Rei Momo, ki je poleg obeh ameriških celin obsegala tudi Evropo in Japonsko.

Z razpadom Talking Heads se je za Byrna začelo novo obdobje, obdobje nekakšne glasbene rehabilitacije. "Ko sem spoznal, da bodo Talking Heads odšli vsak svojo pot, sem se zavestno in nezavedno trudil, da moje delo ne bi bilo v ničemer podobno Talking Heads; s tem sem na nek način zavračal svojo preteklost. Postopoma mi je vendarle uspelo, da sem tisti del sebe ponovno vključil v to, kar počnem," priznava Byrne.

Leta 1992 izdani Uh-Oh je slogovna mešanica latinskih in funky ritmov, podkrepljena z rockovskimi prijemi. Kot pravi sam, se je čutil sposobnega v glasbeni izraz vključiti več vrst glasbenih stilov, kar je počel tudi že prej. Izidu albuma je sledila promocijska turneja, med člani spremljevalne skupine sta bila tudi legendarna George Porter, basist skupine Meters, in trobentač, aranžer in pisec besedil Angel Fernandez. Koncerti turneje Uh-Oh so bili vedno pospremljeni s kondomi, ki so jih metali z odra med publiko, da bi s tem prispevali k ozaveščanju problematike AIDSA. Sklep turneje je Byrne skupaj z Davidom Wildom posnel na filmski trak; koncertni film Between the teeth so kasneje predvajali na raznih festivalih in v gledališčih.

Davidov umetniško-intelektualni ego, lačen raznovrstne duhovne hrane in družbenega delovanja, pa je potreboval še več. Po tem, ko je kot strasten fotograf posnetke objavljal v številnih mednarodnih revijah, je pripravil tudi skupinske in samostojne razstave v New Yorku, na Japonskem, v Bosni in v Belgiji. Lani je izdal tudi knjigo fotografij Strange ritual. Byrnova ljubezen do fotografije se zrcali tudi na ovitku predzadnjega albuma, naslovljenega David Byrne (ali David Enryb). Na njem so namreč črno-bele fotografije Jeana-Baptista Modina, ki z neposrednimi posnetki delov človeškega telesa v nenavadnih perspektivah naredijo močan vtis.

Album David Byrne je njegov najbolj oseben glasbeni izdelek (mimogrede, točno pred tremi leti ga je Byrne predstavil tudi na ljubljanskem koncertu v Cankarjevem domu); po besedah njegovega prijatelja, filmarja Jonathana Demma, je "poln seksa, golote, nasilja, nedolžnosti, smrti, bega, Amerike, sveta, posmrtnega življenja in strahu." Album je nekakšen obračun s preteklostjo, saj je med vrsticami čutiti avtorjevo osebnostno krizo, ki je zaznamovala prehod v neko novo, post talkingheadovsko obdobje. Poudarjena tematika osebnih odnosov, iskanje samega sebe v današnji kaotično napredni družbi, klavstrofobična občutja in vrsta paradoksalnih momentov zbujajo občutek avtorjeve utesnjenosti v začaranem krogu življenja. Sam pravi takole: "Plošča kot celota pove veliko. Meni osebno govori o mojem življenju, o tem, kako živim in v kakšnem odnosu sem z drugimi ljudmi... Kot poslušalec si želim nekaj resničnega, kar me bo ganilo in mi povedalo kaj o mojem življenju. Tudi moje delo mora biti takšno. Pišem iz srca o svojih izkušnjah in čustvih."

Kar se tiče zvoka in samih aranžmajev, ga je navdihnila spremljevalna skupina z bobnarjem Toddom Turkisherjem, basistom Paulom Socolowom in Maurom Rofoscom na tolkalih, s katero je imel pred samim snemanjem nekaj klubskih nastopov na ameriški vzhodni obali. "Res uživam v njihovi mnogostranosti in poglobljenosti," je dejal Byrne, s pohvalami pa ni skoparil niti pri svojih dveh producentih, Artu Lindsayu in Susan Rogers. Glede na to, da izhajata iz popolnoma drugačnega okolja (Lindsay je delal predvsem z brazilskimi zvezdniki, kot sta Marisa Monte in Gal Costa, Rogersova pa s Princem in Michaelom Jacksonom), je Byrne menil, da bo odnos med njima komplementaren. In ni se zmotil. K drugačnemu, netipičnemu byrnovskemu zvoku so prispevali tudi nastopi z Lucindo Williams, Roseanne Cash in Natalie Merchant, že leta 1991 pa je za Rei Momo posnel salsa duet s kraljico latinskoameriške glasbe Celio Cruz.

Tudi drugi člani Talking Heads so se odločili za nekakšne duete. Lani so namreč izdali album z zelo zgovornim naslovom No talking, just head, na njem pa so mesto našle z dobršno mero nostalgije in inventivnosti podkrepljene pesmi, ki jih namesto Byrna izvaja dvanajst različnih vokalistov, vse od Debbie Harry do Michaela Hutchenca.

ČUSTVA IN LUTKE

Byrne je medtem pripravljal nov, že deseti samostojni album Feelings, ki je izšel letos spomladi. Ta multiglasbeni izdelek, narejen z Byrnu lastno perfekcijo, je mešanica različnih glasbenih stilov, vse od ameriškega countryja in azijske glasbe do punk momentov, s tem da se ti stili včasih mešajo kar v eni sami pesmi. Zaradi glasbene raznovrstnosti se je Byrne odločil, da bo pesmi posnel z različnimi glasbeniki in na različnih koncih, večinoma kar v domačih studiih.

"Posnetki iz domačih studiev dandanes zvenijo tako, kot če bi bili posneti v studiih velikih korporacij, poleg tega pa je v samem zvoku čutiti veliko več kreativnega naboja." Tako je med drugim odpotoval tudi v London, kjer je skupaj z angleškim bendom Morcheeba v njihovih domačih studiih v tamkajšnjem predelu Clapham posnel kar devet pesmi, od katerih se jih je šest znašlo na novem albumu, med drugim tudi Dance on Vaseline, Fuzzy freaky in Amnesia. Plodno sodelovanje z Morcheebo je pospremilo tudi vzajemno občudovanje in spoštovanje. Ne le, da je Byrne sam od sebe navezal stike s skupino (ko je slišal njihov debitantski trip hop izdelek Who can you trust?, jih je na njihovo veliko presenečenje poklical po telefonu), ampak sta bila tudi brata Paul in Ross Godfrey od nekdaj velika občudovalca skupine Talking Heads. "Z najinim prvim bendom Severe Bingo smo večkrat preigravali njihovo Burning down the house. Zato smo hoteli narediti nekaj podobnega s pesmijo Dance on vaseline,"pravi Ross. Njegov brat dodaja: "Vedno smo mislili, da je David malce nor in da bi bilo z njim zelo zanimivo delati, ampak v resnici je veliko bolj zemeljski in uravnotežen od večine ljude, ki sem jih spoznal."

V besedilih se Byrne ukvarja s standardnimi temami, ki se jih je loteval že prej. Kritičnost do zahodne, predvsem ameriške družbe se zrcali v Miss America, v kateri brije norca iz ameriške popularne kulture in idolatrije, ki jo prinaša medijska scena. Temu primeren je tudi videospot pesmi, posnet v njujorškem aziatskem travestitskem baru."Je precej neokusen; pač tak, kakršna je Amerika," pravi Byrne. Album obravnava tudi aktualne teme in družbeno pereča vprašanja, ki se tičejo nesmiselnosti vojne in politike na splošno (Amnesia, The civil wars), drog, alkohola, etničnih razlikovanj in samega preživetja v današnjih kaotičnih razmerah velikih mest (odlična They are in love). Kljub temu pa Byrne nenehno poudarja našo vpetost v okolje in obdobje, v katerem živimo, ter odvisnost od njiju. Ovitek albuma z Byrnovo poskenirano glavo govori o tem, da smo le lutke v rokah modernizirane mašinerije, najsi jo še vedno imenujemo Bog ali naravni zakon, politična oblast ali družbeni "mainstream". Zato lahko ali pristanete na Byrnovo potegavščino in se igrate igrico David Byrne mood computer (če že ne lutke, dobite z nakupom zgoščenke vsaj igrico), s katero boste izvedeli, kakšne volje ste, ali pa se kislo nasmehnete in si rečete, da ste že prestari za takšne oslarije. Ampak dejstvo je, kot pravi David Byrne v Wicked doll, da je v prav vsakem izmed nas skrita lutka, ki je lahko zlobna -- ali pa tudi ne.

Marta Pirnar