Coop

Rock v sliki 2

Pionirsko delo v umetnosti lepakov, katerih osnovni namen je napoved rockovskega dogajanja, je v devetdesetih nedvomno opravil neutrudni artist Frank Kozik. Ali lahko možak še vedno brezskrbno sedi na samodimenzioniranem prestolu (oz. ali bo tam še dolgo časa), pa je resno vprašanje, na katero zaradi števila in kvalitete nadobudnih, mladih in predvsem z idejami in spretnostjo obdarjenih avtorjev morda niti ni tako zelo težko odgovoriti nikalno. V to smelo trditev utegne človeka pognati že srečanje s Chrisom Cooperjem, ki si ne nadle umetniško ime Coop.

Koga, ki Coopovega ustvarjanja ne pozna, bi v globoko razmišljanje potisnil že podatek o vratolomni ceni njegovih plakatov na second-hand trgu; za enega od 400 Coopovih lastnoročno podpisanih posterjev za koncert Nirvane na svili je v tem trenutku treba odšteti 300 britanskih funtov, drugi visi v Rock and Roll Hall of Fame v Los Angelesu, kateri od preostalih 398-ih pa je na prodaj le, če ga je kdo, ki nima okusa, a ima dober nos, kupil kot naložbo za teden ali dva razsipniškega življenja. Tiste, ki so s imeli svojimi očmi priložnost začutiti nagajive in celo subverzivne naboje gibov Coopove roke na papirju, blagu in svili, pa sta njegova domišljija in spretnost že tako verjetno v hipu osvojila.

VZORA

Čeprav je mogoče zadeve jemati tudi kot vrtenje v krogu, ni druge poti, kot da se še enkrat ustavimo pri Robertu Williamsu. Razlog je tehten, saj je ta risar v kar se da širokem pomenu besede in strastni ljubitelj hot-roda eden od dveh velikih vzornikov našega tokratnega pop art gosta, gospoda Coopa: "Williams me je naučil kompozicije, ustvarjanja podob, ki pritegnejo pogled gledalca in ga spodbodejo. Vselej sem rad ustvarjal tisto, kar se pojmuje za karikaturo in stripovsko podobo, vendar me sam strip nikoli ni pretirano zanimal. Williams mi je prvi pokazal, da je legitimno prenesti stripovske podobe v druge forme in da kot take lahko stojijo tako trdno kot karkoli drugega." Hja, zdaj ste že dovolj pečeni, da ugibate, koga bo Coop navedel za drugega velikega vzornika. Našega pionirja, seveda: "Frank Kozik je name vplival z vsebino in oblikovanjem. Zrenje v njegove posterje je poštena lekcija o tem, kakšen mora biti odtis, da kar se da učinkovito prenese sporočilo." Čeprav je subtilna provokacija tisto, kar je obema skupno (in tudi bistveno pri obeh), Coopu in Koziku, se razlikujeta v pomembni podrobnosti - kako jo dosežeta. Medtem ko Kozik največkrat poseže po fluorescentnih barvah in bežnemu pogledu skritih motečih podrobnostih, in to spretno odpelje v provokativni kič, Coop raje že takoj udari z vso močjo iritantnih podob. Njegovi najljubši figuri sta hudič in hudičevka, najljubša barva pa rdeča.

KOZIKOVO DETE?

Coop, ki je prve korake artistične kariere naredil kot smrkavec, ko je v Oklahomi oblikoval letake, s katerimi so pripadnike scene opozarjali na punkrockovsko dogajanje v mestu, vse plakate redno tiska v tiskarni Franka Kozika v San Franciscu. Da je zgodba za krut kapitalistični svet, v katerem je prej kot ne vladar denar, še bolj in absolutno neverjetna, je prav Kozik tisti, ki je Coopa prepričal, da se je končno začel ukvarjati z letaki, ki so v devetdesetih na rockovski sceni nedvomno doživeli preporod. Do leta 1991 je Coop namreč najraje opremljal naslovnice nosilcev zvoka ter tu in tam prispeval kakšno ilustracijo za underground fanzin ali (že precej bolj poredko) časopis. S to kretnjo, ki je nihče ne bi mogel dovolj prehvaliti, si je Kozik nakopal največjega možnega konkurenta; to ga je pripeljalo tudi do tega, da se njegovi plakati prodajajo za manjše denarce kot Coopovi. Coop sedaj živi v velikem umetn(išk)em Los Angelesu, medtem ko ga po vsej Ameriki z velikim pompom prodajajo za wunder-kida posterske generacije devetdesetih.

TLA POD NOGAMI

Pompozne hvale na račun vodilnega artista mlade posterske generacije Coop demantira v poštenem in jasnem rockerskem stilu: "V principu izhajamo oblikovalci plakatov iz iste točke kot rockovski glasbeniki. Edina razlika med nami in njimi je ta, da se mi izražamo z vizualnimi podobami, oni pa z glasbo. Vsi živimo v kulturnem prostoru, ki ga popolnoma obvladuje rock'n'roll. Ta je bistveni del našega estetskega področja. Odrasel sem v tej kulturi, ustvarjam podobe, na katere je do skrajnih meja vplival rock'n'roll, konkretneje punk rock. Punk rock mi je potrdil, da se lahko odpravim v svet in počnem stvari, ki jih želim početi; stvari, v katerih uživam in zanje najdem celo publiko. Tako je vse skupaj pravzaprav samo punk rock." Te besede več kot potrjujejo tudi Coopovo dosedanje delo, ki je bilo naklonjeno izključno rockerjem, tudi tistim najbolj marginalnim, za katere na tem koncu še nikoli nismo slišali in morda tudi nikoli ne bomo. Seveda pa je glas o Coopu in njegovem ustvarjanju v širni svet in do nas poneslo tistih nekaj velikih in znanih imen, kot so Green Day, Soundgarden, Smashing Pumpkins, Butthole Surfers, Boss Hog, Reverend Horton Heat, Southern Culture On The Skids, Clawhammer, Ministry, Voodoo Glow Skulls, Foo Fighters, Rocket From The Crypt itd. Ker sta Kozik in Coop skoraj kot rit in hlače, boste o Coopovem delu precej našli na izbranih naslovih, ki smo jih posredovali v prejšnji številki Muske. Za konec pa še dve nekompromisni za piko na i: enako kot Kozik tudi Coop skrbi za grafično podobo glasbenega časopisa na internetu, Addicted To Noise, v nasprotju z umirjajočim se in vedno bolj konformističnim Kozikom pa so Coopove umetnije (gole ženske) doživele precej ostre odzive, predvsem med obiskovalkami omenjenih spletnih strani. Še več prahu in celo javno debato (o pornografiji) je sprožila Coopova naslovnica za ploščo Voodoo-U skupine Lords Of Acid, na kateri hudičevki odkrito prakticirata seks. Tema je več kot ustvarjena, da Coop razkuri omejene, s svojim delom pa seznani še tiste, ki ga po normalnih poteh nikoli ne bi srečali.

Viva