Urbana črnina

Grobokopači

O problemih, ki ob izjemno svežih, drugačnih, nenavadnih glasbenih izdelkih (po nepotrebnem) belijo lase na kritiških glavah, željnih zlagati muziko lepo po predalčkih, smo že pisali. Če bi (denimo) neka glasbena revija želela objavljati članke o vseh glasbenih (pod)zvrsteh, ki so nastale (bodisi v teoriji bodisi v praksi) v zadnji dekadi in pol, bi se njen obseg bližal tistemu, ki so ga imeli telefonski imeniki Slovenije, ko jih še niso sekali v šest knjig.

Delitve so doletele tudi mlado sorto, rap imenovano: jasno, številčnost produkcije, ki je kulturno in zvočno vezana na precej raznolike oblike, je pogojila tudi razslojenost reciklirajoče se godbe. Z drugimi besedami: dvema daleč najbolj semplanima artistoma, Jamesu Brownu in Georgeu Clintonu, je skupno le to, da sta (pogojno zapisano) oba delala funk, jasno pa je, da sta njuni godbi precej daleč vsaksebi. Še več, že samo Clintonova projekta Parliament in Funkadelic sta kot polsestri: imata sicer istega očeta, a podobo in značaj sta podedovali po kaj različnih materah.

Pri rapperjih moramo biti pri določanju rodu še posebej pozorni. Verbalna komponenta nam ljube glasbe je namreč (poleg lokacije, kjer je glasba nastala) silno pomembna. Že razvpiti termin gangsta rap označuje zelo različne glasbe, saj lahko v ta predal damo zahodnoobalne rapperje, ki so (bili) bolj ali manj povezani s katero od mnogih uličnih tolp (N.W.A., Ice-T, Snoop Doggy Dogg...), ter tudi tiste vzhodnoobalce, ki sebe in krog prijateljev radi primerjajo s strukturo razvpitih mafijcev prve polovice stoletja, ki jih poznamo predvsem iz hollywoodskih botrovskih ekranizacij (Jay-Z, Junior M.A.F.I.A., Wu-Tang...). Toliko o problematiki zvrsti in podzvrsti v hip hopu, ki sem jo načel ravno zaradi naših tokratnih gostov - skupine Gravediggaz.

Gravediggaz so namreč zaslužni za še eno smer v hip hopu - bistre glave so jo poimenovale horrorcore rap. Njihov prvenec (izšel je pod dvema različnima imenoma: v Ameriki ga poznajo pod imenom 6 Feet Deep, v Evropi pa je bil izdan kot Niggamortiz) je dvignil vulkansko količino prahu, pa ne toliko zaradi glasbe, kot zaradi besedil. Dušebrižniki so zvijali roke, prižigali sveče in se polivali z žegnano vodo ob verzih, ki bi jih (tako kot ime skupine) prej kot rapperjem pripisali kakšnim death metal gurujem:

...put an ax up to his head and then he chopped it blood shot out in every direction the rest didn’t know what to do, I made suggestions: put a slug in your mug, overdose on a drug wet your hair, stick a knive in the plug or be like Richard Pryor set your balls on fire better yet go hang yourself with a barbed wire...

(1-800 Suicide)

I’m blood thirsty, thirsty for sure about to bust up the same ones, who bust up the poor you’re not safe anymore to all the holy spooks, I declare war!!!

(Constant Elevation)

Yeahhh, as the earth erupts I condict to destruct your rucks when I big up catastrophes are blaspheme

Put a container of brains on your grave through a strainer I capsize your coffin, I wreck your morphin...

(Blood Brothers)

Kritika je bila seveda jasna: nasprotniki so udrihali po nihilizmu, napeljevanju k (samo)moriji in po sočnem opisovanju splash/grozljivkastih artiklov, kot so razsuti možgani, vedra krvi... Že res, da podobne in še bolj žmohtne stvari krulijo tudi death metalci, a jih je težje razumeti, pa še črni niso... Zgražanja tako niso prihajala le v nedolžni obliki pisem bralcev, ampak so puristi z lobiranjem na najvišji ravni poskušali tudi prepovedati ploščo, a to jim ni uspelo - nasprotno, založba Gee Street sploh ni izdala (dandanes že običajne) verbalno prečiščene verzije plošče. Gravediggaz so napade predvideli že za časa delanja plošče, zato je bil odgovor nasprotnikom vključen v komad Constant Elevation:

Diggin graves, see, pays my rent for the day some hate the image that I must portray critics say “Go to hell” I say “Yeah, stupid mutherfucker I’m already there!”

Presenečenje ob plošči Gravediggaz je bilo veliko tudi v hip hop komuni. Prince Paul, idejni ata zasedbe (v Gravediggaz se skriva pod psevdonimom The Undertaker), je bil pred tem znan predvsem kot producent ultrapozitivcev De La Soul, zato je temačno vzdušje, ki sta ga skupaj s producentskim bogom, Wu-Tangovcem The Rzo (v Gravediggaz mu je ime The Rzarector), ustvarila na Niggamortiz, skorajda nepojmljivo. Največji kos verbalnega bremena sta prevzela newyorška underground MC-ja Fruitkwan (rovokopaško ime The Gatekeeper, s Princem Paulom je sodeloval že v zasedbi Stetsasonic) in Too Poetic (zdaj Grym Reaper, ki ima založbo Plasma Records).

Kljub razvpitosti prvenca so Gravediggaz ostali ključni del underground rap scene. Njihovih komadov ne vrtijo v Yo! MTV Raps, The Source in Vibe z njimi ne objavljata intervjujev, niso podpisali pogodbe z nobeno od velikih rapperskih založb, najbolj mainstream dejanje je bilo sodelovanje s Trickyjem, s katerim so posneli mrakoben maksi singel Tricky vs. Gravediggaz - The Hell EP. Prav zdaj pa lahko použijete njihov drugi izdelek The Pick, The Sickle And The Shovel, ki je nastajal ob istem času in v istem studiu kot Wu-Tang Forever. Po besedah Grym Reaperja je to bolj poglobljen, filozofski album, ki v nasprotju z debijem ni namenjen provokaciji, ampak želi mnenja in razmišljanja četverice predstaviti na višji, oprostite, na globlji ravni. Upam, da sta lopata in kramp skopala dovolj globoko jamo in da je kosa dobro nabrušena. Smrt .......! Svobodo!

Napo-Lee-Tano