Letnik: 1996_97 | Številka: 12 | Avtor/ica: Janez Golič

Robin Proper-Sheppard

Vse se je začelo v Chula Vista, predmestju San Diega, kjer so istočasno končali srednjo šolo Robin Proper-Sheppard, Ron Austin in Jimmy Fernandez. Na razpotju, ali nadaljevati študij ali se resneje posvetiti temu, kar jih je resnično zanimalo, so se odločili za glasbo. Nadeli so si ime The God Machine in se podali v svet.

Fantje so se najprej potepali po Teksasu, Connecticutu in New Yorku. Obljube o lahkem prodoru so jih vodile v London, kamor so se odpravili oprtani le z akustičnimi kitarami. Stisnjeni med štiri stene so pospešeno vadili in njihovi demo posnetki so zatem romali po vseh možnih gramofonskih založbah ter naleteli na navdušenje pri Fiction, kjer so izdajali plošče tudi The Cure. Stičnih točk med obema skoraj ni. The God Machine so zvok gradili na preprostih kitarskih riffih, zaradi katerih so jih mnogi uvrščali med metalne bende. Kako narobe! Če bi le prisluhnili vokalu Robina Shepparda, bi vsem lahko postalo jasno, da ni sledu mistificirane poze. Prej bi mu našli primerjave v nesrečnem Kurtu Cobainu.

Ko so The God Machine, neustaljeni kot vedno, v Pragi snemali drugi album, je nenadoma za posledicami možganskega tumorja umrl Jimmy Fernandez. Po tem The God Machine niso več mogli obstajati. Album The Last Laugh In The Place Of Dying je seveda lahko posvečen le njemu.

Če vemo, s kako nabitim in polnim zvokom so stregli The God Machine, bi napačno sodili, da bo tudi nova skupina Robina Shepparda zvenela podobno. Zveni namreč popolnoma drugače. Le tako je Robin Proper-Sheppard poudaril občutja minljivosti, ki jim nikakor ne more uiti. Po obliki so njegove nove pesmi podobne pesmim iz časov The God Machine, načinu skladanja rim in melodij se pač ne more izogniti. Tudi glas ostaja razpoznaven, le več pozornosti je namenil interpretaciji in poudarkom na pravih mestih.

Glavna novost je glasbena spremljava. Nič več do konca odprtih kitarskih ojačevalnikov, poudarjenih bobnov in kričanja iz polnih pljuč. Vse to so zamenjale akustične kitare, klavir, orglice in nežno podrhtevanje bobnarskih metlic. Plošča Fixed Water je bližje tradiciji ameriške kozmične glasbe kot sodobnemu kitarskemu rocku, le tako Robin ustrezno ozvočuje globoka osebna sporočila nove zasedbe Sophia.

Robin je eden največjih glasbenih zanesenjakov, kar sem jih imel priliko srečati. In človek, ki preprosto nima obstanka. Nazadnje se je iz Londona preselil v Bruselj. Po spletu naključij sva se istočasno znašla v središču glasbenega trgovanja in po posredovanju njegovega prijatelja, ki skrbi za promocijo za angleško tržišče, je stekel pogovor. Najprej je beseda nanesla na njegovo novo domovanje... "Potrebujem le stalno osvežitev, prenovo, če hočeš. Ne maram okolja, na katerega se privadiš in postane vse normalno, to ni posebej navdihujoče. Ko sem bil tam s Sophijo, se mi je zdel Bruselj najprimernejše mesto za preselitev. Belgija je relativno majhna država in ljudje so zelo umirjeni, nobene naglice ni v njih, vse skupaj spominja na podeželje. Denimo, zelo podobno Češki, Pragi. Obenem sem sedaj bolj zaposlen, imam gramofonsko založbo, imam novo skupino, in vse to me veže na eno mesto. The God Machine smo vsi trije lahko odšli kamor koli in ustvarjali v katerem koli okolju. Sedaj sem vezan na Evropo, in Belgija je odlično izhodišče za mojo dejavnost. V nekaj urah sem z vlakom v Londonu, v nekaj urah pridem v Pariz in Amsterdam. Pred kratkim je moja založba podpisala z danskim bendom Speaker Bites Me, in spet lahko zelo hitro pridem k njim v Kobenhagen.”

Nepošteno, celo krivično bi bilo nadaljevati pod istim imenom, ko umre ali odide eden ključnih članov skupine. Posebej, če je mladostni prijatelj, s katerim je Robin dolga leta delil dobro in slabo. The God Machine so le še zgodovina. Sophia so zvočno pravo nasprotje električni podobi The God Machine."Vse je povezano. Ni pravega razloga, da bi bila Sophia nekaj popolnoma drugega kot The God Machine. Denimo, pesmi Boy By The Roadside in In Bad Dream sta zelo blizu tega, kar počnem kot Sophia.The God Machine smo zveneli in dajali vtis, da smo rockovska skupina, ne glede na to, kako tihe in počasne so bile pesmi. Pri Sophiji pravzaprav ne vem, zakaj je to izginilo. Morda se zavedam vplivov, vem, kako napisati pesem, vse je bolj premišljeno, medtem ko smo bili The God Machine trije jezni možje, zaprti v svoj krog. Kot Sophia vse pesmi napišem sam ob akustični kitari. Nisem več jezen, kvečjemu žalosten. Izhajam iz lastnih izkušenj. Če bi nadaljeval z Austinom, bi zagotovo lastne izkušnje prilagodil njegovim in glasba bi bila spet drugačna."

Prehajanje iz električnega, hrupnega rocka v akustične zvočne poljane in spogledovanje s tradicijo ameriškega rocka je že prej pravilo kot izjema. Starejši in izkušenejši so glasbeniki, ki izhajajo iz noise in hard core punk scene osemdesetih let, tem bolj so zagledani vase, tem večjo pozornost posvečajo podrobnostim in malim zvočnim eksperimentom. Nabit kitarski zvok The God Machine je resda nastal v istem času kot vsa eksplozija grungea; z jasno razliko. Nepopustljiv ritem ima več skupnega z newyorškimi legendami in tudi Robin je tedaj svoje misli raje izražal s kratkimi prebliski kot s povezovanjem misli v klasično obliko pesmi. Michael Gira je še v času obstoja Swans prešel iz brezkompromisne zvočnosti v nasprotje, v akustične poeme: "Michael Gira je zelo vplival na The God Machine. Ne toliko njegove zgodnje plošče Swans, ampak kasnejše stvari, predvsem plošča White Light From The Mouth Of Infinity. Spoštujem njegovo vizijo, stalno se je spreminjal, in ko je objavil album The Great Annihilator, si lahko začutil, da Swans ne bodo več dolgo trajali. Verjamem celo, da bo sam delal boljše stvari, ker je s Swans prišel do konca. Z njimi je prehodil pot od skrajno hrupnega, brezkompromisnega benda do popolnega nasprotja, do akustičnih, zelo lepih pesmi. Na koncu je pristal nekje na sredi in logično je, da potrebuje novo identiteto, če se le noče ponavljati. Menim, da je ta pot zelo podobna temu, kar počnem kot Sophia."

Vsak ima svoje razloge, ki vodijo do novih glasbenih smernic. Povodi se pač gibljejo med zunanjimi vplivi ter lastnimi razmišljanji in sposobnostmi. Več različne glasbe ustvarjalec použije, širše glasbeno polje se mu odpre - in s tem širše možnosti lastnega razvoja. Robin zna presenetiti, njegov glasbeni pogled štrli daleč izven ozkih okvirov, ki bi mu jih lahko pripisali glede na glasbeno podobo albuma Fixed Water. In ko sem mu namignil na spogledovanje z največjim sodobnim melanholikom, me je presenetil z izjavo: "Šele pred kratkim sem odkril Willa Oldhama, tako da on ni vplival. Bolj vplivna je bila Patti Smith, predvsem s prejšnjo ploščo Gone Again. To je res izredna plošča, odličen album, eden najboljših. No, vedno sem poslušal Neila Younga ali Talk Talk, njihov album Laughing Stock.Ja, moral bi slišati to ploščo. V redu, sedaj se smejiš, ampak če bi slišal to njihovo ploščo, bi vedel, od kje črpajo Tortoise, Ganger in Ui. In Bark Psychosis. Vem, da najbolj cenijo prav ploščo Laughing Stock. Vsi pač od nekje pobiramo. Res, poslušaj to ploščo in zagotavljam ti, da ti bo všeč."

Po smrti Jimmyja Fernandeza Robin kar nekaj časa ni poprijel za kitaro. Najprej se je posvetil produciranju mladih angleških skupin in zaradi opažanj, koliko dobrih bendov nima možnosti objave posnetkov, ustanovil lastno založbo Flower Shop Recordings (P.O. BOX 858, 29 Hatton Wall, LONDON EC1N 8NP). Najprej je pomagal skupinama Elevate in Ligament, ne le kot producent, temveč je njihove plošče izdal pri svoji založbi. Člani teh skupin so mu kasneje vrnili uslugo in mu priskočili na pomoč pri snemanju prvenca Sophije. Zanimivo pa je, da Robin s tem, ko se je preselil v Bruselj, ni opustil založniške dejavnosti. "S tem ni toliko dela, kot se morda zdi. Ko pogledaš velike založbe, pri njih dela ogromno ljudi; in ne vem, kaj počnejo vsi ti ljudje. Razumem, da obstaja vse več skupin, ampak, kaj je potrebno narediti? Imaš podpisano pogodbo s skupino, gredo snemat ploščo, morda še video, pošlješ jih na turnejo - in to je vse. Dandanašnji imaš telefon, imaš računalnik in lahko osnovno delo opravljaš kjer koli. Lahko bi bil na plaži! Zakaj bi moral biti v Londonu? Morda le zato, da bi hodil na koncerte in se z vsemi rokoval ter delil vizitke."

Človek, ki vodi lastno založniško hišo in ki mora stalno iskati glasbenike za lastno glasbeno zasedbo, zagotovo spremlja dogajanje na glasbeni sceni. Priložnosti, da mi Robin priporoči imena, ki jih je v zadnjem času videl pri delu v živo, res ne bi hotel zamuditi. "Zagotovo Red Blondehead, ki so iz New Yorka. Potem belgijski bend Thou, pri njih igra nekdanji član dEUSa, Rudi Trouve. Belgijske skupine imajo popolnoma drugačen odnos do glasbe. Rudi bi najraje le slikal, noče biti popularen, zato je tudi zapustil dEUS. Potem jasno skupine pri Flower Shop, posebej Speaker Bites Me. So najboljši koncertni bend, kar sem jih videl zadnjih pet let. Kdo še? P. W. Long Reelfoot, to je tip, ki je bil prej v Mule. Imajo novo ploščo, krasna plošča, gre bolj v country in blues. Dober bend so tudi Francozi Bastards. Imajo album, ki so ga posneli z Macom McNeillyjem. Francoski bendi so res divji. Se spomniš benda, ki je igral s Cop Shoot Cop, Deity Guns? Bastards so bolj v post rocku, blizu Tortoise, bolj ambientalni, ampak znotraj tega prav agresivni. Uporabljajo čudaške semple in podobne stvari."

Estetska načela so na sodobni neodvisni sceni na resni preizkušnji. Tisti, ki so včeraj prisegali na kitare in sploh prave instrumente, danes brez slabe vesti rokujejo z elektroniko in gredo celo tako daleč, da iz lastnih stvaritev naredijo plesne remikse. Sam si ne morem kaj, da ne bi ob vsaki dobri priložnosti speljal sogovornika prav na to temo (glej prejšnje številke Muske in pogovore s Pavement in 16 Horsepower). Kajti: Fixed Water je v celoti akustičen album, Robin, kot glavni snovalec zamisli, pa je odprt do različnosti, kar se le da. "Pravzaprav sem tri pesmi na plošči naredil z Johnom Tyem iz Lo Recordings. On je bolj v drum'n'bass sceni, ampak to niso pravi remiksi. Tega ne bi mogel narediti. Že The God Machine smo uporabljali semple, ampak drugače. S tem smo delali hrup in zapolnjevali prostor. Na plošči Fixed Water je John posemplal le glasbila, ki smo jih igrali sami, tako da niti ne moreš reči, kje so ti sempli uporabljeni. Vse zveni naravno.”

Pehanja za uspehom in podrejanja glasbenemu trgu so daleč za Robinom. Sedaj počne točno to, kar želi, in ideje uresniči takrat, ko se z novimi spoznanji nabere dovolj glasbenega gradiva. Za uresničitev vseeno potrebuje vsaj približen načrt. "S snemanjem nove plošče naj bi začeli januarja. Še prej gremo na turnejo, na žalost ne tako daleč, da bi se približali Sloveniji. Ljudje me sprašujejo, kdaj pridem (na primer) v Italijo, vendar bo turneja ravno zato, ker so ob meni ljudje iz različnih skupin in ima vsak svoje obveznosti, dokaj kratka. Za prihodnje leto načrtujem sestavo trdnejše zasedbe in bi lahko šli kam dlje. To ti lahko priznam: nisem si mislil, da bo Sophia tako popularna, kot je. V nekaterih evropskih državah se plošče Sophije prodajajo trikrat, štirikrat bolje kot The God Machine. Tega ni nihče pričakoval, posebej ne jaz sam.”

Janez Golič