Vienna Art Orchestra

Konec najstniških let Vienna Art Orchestra

"Ustvarjam in živim lahko le na vasi. Zato stanujem na Dunaju." (Johannes Brahms) Nekaj podobnega velja za Mathiasa Ruegga, ki že dvajset let kroti nikakor ne samo dunajsko združbo jazzistov z imenom Vienna Art Orchestra.

Verjetno iz idilične švicarske vasice, kjer je Ruegg živel v mladosti, ne bi nikoli prišel na Dunaj, ko bi zaradi vojaške neposlušnosti ne prebil nekaj mladosti v zaporu in nato ob prvi priložnosti zamenjal deželo vijoličastih krav, ki slišijo na ime Milka, za mesto, kjer tudi v najbolj zanikrnih proletarskih mestnih četrtih najdete na oknih čipkaste zavese. Tam je v zenitu sedemdesetih začel ploditi formacijo, ki je vse bolj in bolj rasla - od dueta do tria, od kvarteta do kvinteta... okteta... do Vienna Art Orchestra (VAO), ki ime dolguje razvpitima ameriškima zasedbama Art Ensemble of Chicago in Jazz Composers Orchestra. Čeprav VAO že v imenu staplja ameriški zasedbi, ki sta v dobri meri oblikovali tedanjo ero postmodernega jazza, ne smemo pozabiti na evropski 'fundament in sentiment' te zasedbe, pa čeprav nikoli ni bila zapolnjena z izključno evropskimi jazzerji. Vendar - Ruegg se že od tistega leta '73, ko je pribegnil v Graz na konservatorij, bogato zaveda ločnice med evropskim in ameriškim jazzom. Ne le to - ta ločnica in različnost evropskega in ameriškega jazza je tisti mik, ki je Ruegga napeljal k pomembni konfrontaciji ameriške godbe na eni in evropske tradicije na drugi strani v eni in isti zasedbi. Vendar s konfrontacijami različnih zgodovinskih glasbenih polj na enotnem bojišču sodobnega jazzovskega big banda ni ostal le pri jazzu, temveč je integriranje in stapljanje jazza nadgradil s klasiko, in to pogosto tisto klasiko, ki je veliko manj klasika, kot si klasični puristi upajo priznati - recimo s Satiejevo glasbo, s Stravinskim, z avantgardističnim brcanjem evropske scene (Boulez, Stockhausen...). Po vsem tem dvajsetletnem delu stapljanja različnih glasbenih praks v jasno razpoznavno zlitino sodobnega evropskega bigbandovskega zvoka, ki v tem času dobiva tudi patino zgodovinske pomembnosti, Ruegg sicer priznava, da "je avantgarda postala s časom zgodovinsko priznana jazzovska in glasbena kategorija, ki ima svoje mesto ob dixielandu in rokokoju. Ker sedaj po avantgardi tako rekoč ni mogoče narediti ničesar novega, je zdaj moč ustvarjalni potencial nalagati le še v individualnost in s tem originalno izraznost." Je s tem Ruegg prišel do dokončne potrditve malce majavega stavka, ki ga je izrekel pred časom o svoji VAO: "Dvajset let Vienna Art Orchestra bo čisto dovolj." Je sedaj, ko je era avantgardizma z umestitvijo v logično zakoličene pašnike glasbene zgodovine (po njegovem) končala poslanstvo, čas tudi za konec VAO, zasedbe, ki je v Evropi ob redkih sopomagačih tak avantgardizem tudi aktivno gojila? Sam o tem ni več tako prepričan, to je celo razumljivo: tako uspešnemu orkestru, ki je v teh dvajsetih letih - končujejo se v letošnji jeseni - izdal goro plošč (vsaj 23, za katere vem jaz), se ni potrebno bati za prihodnost, saj si je Ruegg med vodenjem VAO nabral toliko izkušenj, da ima 'štofa' za kreativno delo še nič koliko.

Ko govorimo o big bandih, se v genezi jazza morda prav pri njih najprej pojavi opazna razlika med ameriškim in evropskim jazzom. Če je jazzovski big band v Ameriki nasledil pihalne godbe, ki so bile najpomembnejše v času nadvse nagonskih reči - zabav in pogrebov, je evropski big band nastal sicer mnogo za ameriškim, vendar tudi na povsem drugačnih temeljih - na temeljih klasične glasbe in klasičnih orkestrov. Čeprav lahko v genezi jazza ves čas sledimo, kako so belci kradli ideje črncem, ti pa so nato v odgovor iznašli nove, lahko ugotavljamo, da te kraje med evropskimi jazzisti ne zasledimo. V Evropi tako rekoč nikoli ni bilo orkestra in ga ni niti sedaj, ki bi igral arhaični jazz s takim nabojem, kot recimo črnski jazzovski orkestri iz časa Kinga Oliverja, Buddyja Boldena, Louisa Armstronga. Evropski big bandi (ter tudi celotni evropski jazz) so se ustvarjanja te glasbe lotevali z drugačnimi nameni kot temnopolti kolegi. To je razumljivo, saj je jazz pomenil črncem ventil za tegobe, ki so nastale zaradi njihove rasne različnosti, belci pa smo jazz vzljubili ne iz potrebe, temveč iz čistih hedonističnih vzgibov, ameriški belci tudi iz komercialnih nagonov. V tem kontekstu je moč razumeti tudi trditev o bigbandovski glasbi kot prvi in morda najbolj prezentni obliki razlike med evropskim in ameriškim jazzom. Ameriški črni bigbandovski jazz je neposreden, življenjski, sočen, ima socialni in družbeni namen; evropski bigbandovski jazz pa je le umetniška forma, s katero se ne istovetijo cele množice ljudi, temveč le manjše skupine posvečenih, ki uspejo vzpostaviti stik z glasbo, ki zaradi 'ne-neposrednosti' ter pogosto umetno zapletene pojavnosti ter neergonomskosti tudi ni tako vsesplošno odobravana, kot je bila bigbandovska glasba med črnskim prebivalstvom prve polovice tega stoletja. Seveda se čas tudi pri črncih spreminja in sedaj namesto plehnatih big bandov vlečejo v glasbeni identifikaciji iniciativo (v kolikor je še sploh potrebno) druge glasbene zvrsti, o katerih pa lahko še zmeraj govorimo kot o podaljšanih rokavih jazza: rap, funk, hip hop ter druge cestne glasbe.

Evropski big bandi so torej iz drugačnega testa kot originalni črnski ter celo kot belski ameriški big bandi. Vendar tudi med evropskimi big bandi ne moremo govoriti o enotni struji, ki bi ji sledila večina orkestrov. Tako lahko med njimi najdemo take, ki so kovali resnični avantgardizem z vsemi atonalnimi elementi, za katere se zdi, da bolj kot iz primarne jazzovske atonalnosti, freeja, izhajajo iz novodobne klasičnoglasbene atonalnosti - taki so npr. nekdanji nemški Globe Unity Orchestra, pa kasneje njegov naslednik Berlin Contemporary Jazz Orchestra in londonski London Jazz Composers Orchestra. Tisti, ki prisegajo bolj kot na klasičnoglasbene korenine na jazzovske tradicije, čeprav so te še zmeraj doma v postmodernem jazzu (bopih, freeju), se umeščajo v krog italijanskega orkestra Italian Instabile Orchestra, nizozemskega Instant Composers Pool in velike zasedbe Kennyja Wheelerja. Med tistimi, ki jim je v glasbi najpomembnejša humornost, omenjam Willem Breuker Kolektieff ter orkester Mika Westbrooka, čeprav pri slednjem humornost in sočnost ni zmeraj v prvem planu. Tisti, ki je med vsemi temi najbolj sodoben in neumestljiv, je Django Bates z Delightful Precipe. Med vsemi evropskimi orkestri je bil nativnim črnskim orkestrom hipno še najbolj podoben Dedication Orchestra, vendar je bil prekratke sape, pa še pri njem lahko afriško nativnost opravičujemo z dejstvom, da je nastal kot hommage Južnoafričanom iz kvinteta Blue Notes, ki so le imeli tako značilno afriško spevnost, da je tudi v reinterpretaciji Dedication Orchestra ni bilo moč zaobiti. Potem je tu še skupina manj opaznih orkestrov, ki ne zberejo toliko ostrine, da bi s kakršnim koli posegom uspeli razlomiti lupino in se samostojneje postaviti na sceno - recimo jim moderni mainstreamovci, to so npr. francoski L'Orchestre national de jazz in velike zasedbe Michela Portala.

In kam lahko med to plejado evropskih big bandov umestimo Vienna Art Orchestra? Prav zaradi širine dvajsetletnega opusa, ko so vsako leto izdali vsaj eno ploščo, je to precej nehvaležno delo, saj hitro ugotovimo, da so izdelki v duhu vseh od naštetih zvrsti. To ob poznavanju Rueggove širine, ko je bil najprej klasični pianist, niti ni presenetljivo. Tako lahko kot eno od zagotovo najboljših plošč razglasimo tisto z interpretacijami glasbenih domislic Erika Satieja - Minimalism of Erik Satie, ki je izšla pred trinajstimi leti. Če bi jih pri tej plošči lahko razglasili za big band, ki bi ga zaradi navezave s klasično glasbo vzporejali z London Composers Jazz Orchestra in s katerim od velikih nemških orkestrov, bi naredili napako, saj so kljub že pregovorni Satiejevi kritičnosti do spevnosti v predelavah skladb prav prijetno spevni, pojoči in mični. Cedejka je nujna v opusu vsakega, ki mu je Satie več kot le začasna muha. H klasičnim glasbenikom, Mozartu, Satieju, Stravinskemu, vzporejajo tudi klasične jazzovske glasbenike, npr. Mingusa, Basieja, Ellingtona, vendar so v interpretacijah sodobni in se nikakor ne trudijo posnemati originalne glasbe. Ruegg kljub neprijetni izkušnji s švicarsko naborno komisijo čuti tudi potrebo po izražanju nacionalne pripadnosti z elementi švicarskih ljudskih godb, četudi ta nacionalni element v njegovi glasbi ni tako jasno prisoten in razpoznaven, kot je na primer čutna nacionalna mediteranska toplina v Italian Instabile Orchestra. Na trenutke so VAO tudi humorni, čeprav vseskozi obdržijo tisto bogvečemu potrebno avstrijsko distanciranost in resnost, zato si ne obetajte, da se boste ob njih tako prešerno nasmejali, kot ob Breuker Kolektieffu in Miku Westbrooku. Niti ne pričakujte tako sodobnega bigbandovskega jazza, kot ga ponuja Django Bates.

Vendar ta neumestljivost Vienna Art Orchestre v polje sodobnih evropskih bigbandov ni posledica pomanjkanja jasne identitete zasedbe, temveč je njena najočitnejša lastnost in hkrati dokaz velikega mojstrstva in širokega obzorja vseh glasbenikov v njej. Ti so namreč v vsakem hipu sposobni vzporejati npr. dixieland s postfreejem ali pa celo funkom. To mojstrstvo ni le zasluga Mathiasa Ruegga in njegovih skladateljsko-aranžerskih sposobnosti (v osemdesetih je bil Ruegg šest let zapovrstjo razglašen v Down Beatu za aranžerja leta), temveč tudi kvalitetne zasedbe glasbenikov v VAO. Kljub precej lokaliziranemu in geografsko determiniranemu imenu je v zasedbi veliko glasbenikov, ki niso Avstrijci, kaj šele Dunajčani. Tako je v VAO v začetnem obdobju delovala odlična vokalistka Lauren Newton, ki je v zasedbi doživela nekaj zagotovo najboljših lastnih umetniških trenutkov. Linda Sharrock je tudi primarno Američanka, čeprav živi na Dunaju. Ne gre prezreti drugih evropskih glasbenikov, recimo zdajšnje pevke Urszule Dudziak s Poljske. Ter seveda kopice avstrijskih glasbenikov, ki jim VAO pomeni to, kar pomeni italijanskim jazzistom Italian Instabile Orchestra - glasbeni sindikat. Ti so bolj znani, kot so Wolfgang Puschnigg, Bumi Fian, Christian in Wolfgang Muthspiel, Uli Scherer, Wolfgang Reisinger in mlajši, ki se v jazz šele uvajajo.

Vienna Art Orchestra je zagotovo prav dobro izkoristila dosedanjih dvajset let in nam tako vrgla veliko jazzovskih in parajazzovskih kosti, ki jih bomo tudi ob njihovem morebitnem zdajšnjem koncu še dolgo glodali. Vendar: Mathias Ruegg na izjavo, da je dvajset let VAO kar zadosti, sedaj, ko so dvajseta leta zasedbe nepreklicno prišla, kar pozablja. Pušča si odprte poti in pravi, da se bodo že še odločili, kaj bodo naredili z VAO. Mar to pomeni, da nam ima s to zasedbo še kaj povedati? Zagotovo. In za Ruegga bi bilo prav nenavadno, ko bi po prvih dvajsetih letih utihnil.

Rok Jurič

Izbrana diskografija Vienna Art Orchestra:

* Tango From Obango (Extraplatte, 1980)

* From No Time To Rag Time (Hat ART, 1983)

* The Minimalism of Erik Satie (Hat ART, 1984)

* Blues for Brahms (Amadeo Rec., 1989)

* The Original Charts (Verve, 1994)

* 20^th Anniversary 3-CD Box: Nine Immortal NonEvergreens for E. Dolphy/Ballads/M (Verve, 1997)

Izbrana literatura:

Vienna Art Orchestra 1977-1997. Vienna: Falter Verlag, 1997.