Letnik: 1996_97 | Številka: 12 | Avtor/ica: Lili Jantol

Robert Wyatt

Otožni glas z Otoka

Nekega junijskega večera leta 1973 je na zabavi padel skozi okno četrtega nadstropja. Usodni padec, ki ga je za vedno priklenil na invalidski voziček, je čez noč končal njegovo obetavno bobnarsko kariero. Četrt stoletja pozneje je eden najinventivnejših angleških pevcev, piscev in aranžerjev.

Robert Wyatt se je rodil 28. januarja 1945 v angleškem Bristolu. Miku Barnesu je v pogovoru za revijo The Wire decembra 1995 zaupal, da mu otroška leta niso ostala v zelo lepem spominu: "V Canterbury smo se preselili, ko mi je bilo deset let. Starši so se za življenje na deželi odločili zaradi očetove bolezni. Sam sem se težko prilagodil novemu okolju, v šoli sem bil neuspešen in zelo nesrečen. Spominjam se, da sem večino časa preživel v svoji sobi, poslušal jazzovske plošče staršev in risal. Najsrečnejši trenutki so bili, ko sem privarčeval dovolj denarja za pot v London, obiskal koncert in kupil ploščo Ornetta Colemana."

Najstniška leta so bila razburljivejša. Za Roberta in njegove prijatelje je bil usoden dan v letu 1963, ko se je v soseščino naselil avstralski pesnik Daevid Allen. Ob beatniški literaturi in jazzovskih zvokih Colemana in Taylorja je vzklila skupina The Wilde Flowers, ključna zasedba tako imenovane canterburyjske scene, katere člani so pozneje zasloveli v zasedbah Caravan in The Soft Machine. Najvznemirljivejše v tedanjem glasbenem dogajanju je ponujal legendarni psihedelični klub UFO. Wyattu je ostala v spominu predvsem pestrost klubske ponudbe: "Klub je bil nekakšna tržnica. Nič nenavadnega ni bilo, če so ljudje hodili naokrog ali pa ležali na tleh in uživali ob zvokih Monteverdija, medtem ko so na zidovih predvajali filmske projekcije Marka Boyla. Kar se tiče glasbenih skupin, je bila večina še neznanih, čeprav so na odru nastopile tudi zvezde, kakršna je bil na primer Arthur Brown. Sam sem bil tedaj prevelik ljubitelj jazza in bluesa, da bi se lahko popolnoma predal tistemu, kar so takrat počeli Pink Floydi, na primer. Veliko bolj mi je bil pri srcu Sun Ra, zato so se mi še tako antipop skupine zdele medle in preveč komercialne." Kako močna je bila Wyattova ljubezen do jazzovske glasbe v tistem času, nazorno razkriva njegova natančna vokalna interpretacija solov Parkerjeve Night In Tunisia, s katero je opozoril na svoje vznemirljive glasovne sposobnosti.

Robert Wyatt je v vlogi bobnarja in pevca nadaljnjih pet let preživel v skupini The Soft Machine. Čeprav je sodeloval pri snemanju prvih štirih studijskih albumov zasedbe, je za njegovo nadaljnjo solistično kariero ključna predvsem tretja plošča Third (1970). Skladba Moon In June je z dramatičnim prepletom improvizacijskega bobnanja in petja zasenčila druge skladbe na plošči, predanost avantgardnemu jazzu in močnim vokalnim improvizacijam pa je Wyatt še istega leta strnil na svoji prvi plošči The End Of An Ear (1970). Zaradi vse večjih nesoglasij je septembra leta 1971 dokončno zapustil The Soft Machine. Odločil se je poskusiti z lastno zasedbo. Skupina Matching Mole je delovala dobri dve leti in za seboj pustila dva albuma. Prvenec Matching Mole (1972) je zaznamovala skladba Caroline, ki še vedno velja za Wyattovo najstrastnejšo ljubezensko pesem, plošča Little Red Record (1972) z vznemirljivima vokalnima skladbama Gloria Gloom in God Song pa že razkriva pevčevo bodočo iskreno predanost komunističnim političnim nazorom.

Usodni padec je poleti 1973 dokončno razblinil Wyattove sanje o obetavni prihodnosti skupine Matching Mole. Vendar ni obupal. Ob bolnišničnem klavirju je napisal nove pesmi, izrazno tako močne in iskrene, da je plošča Rock Bottom (1974) še danes mojstrovina progresivnega rocka. Wyatt se je istega leta z razigrano priredbo uspešnice I'm A Believer skupine The Monkees prvič pojavil tudi na angleški radijski lestvici Top Of The Pops. Koncertni turneji z legendarno skupino Henry Cow je sledila nova plošča Ruth Is Stranger Then Richard (1975). Z izvirno izvedbo skladbe Sonia južnoafriškega trobentača Mongezija Feze in občuteno interpretacijo Hadenove Song For Che je vnovič opozoril na svojo predanost jazzu in marksističnim idejam. Slednjim se je (razen redkih gostujočih sodelovanj) predajal vse do leta 1980, ko ga je v studio povabila založba Rough Trade. Spoznanje, da tudi Elvis in Sinatra nista nikoli napisala nobene pesmi, ga je vzpodbudilo, da je posnel vrsto priredb s politično vsebino, pozneje zbranih na kompilacijski plošči Nothing Can Stop Us (1982). Wyattu so nov zagon dali tudi mlajši varovanci založbe Rough Trade: "Skupino The Raincoats sem srečal v založniški hiši. Tamkajšnje razpoloženje je bilo tedaj zelo sproščeno, prihajali smo na snemanja in pozorno poslušali drug drugega. Z nekaterimi glasbeniki sem se celo bolje ujel kot s svojimi sodelavci iz zgodnjih sedemdesetih let. Skupina Scritti Politti me je navdušila z ostrino in spontanostjo pristopa h glasbi. Nikoli nisem bil mnenja, da mora rock'n'roll zveneti ubrano. Tudi jazz, ki sem ga vedno rad poslušal in vpletal v svoje delo, je zavračal kakršno koli sistematično ureditev. Pravzaprav so bile številne priljubljene skupine zgodnjih osemdesetih let neke vrste elektrificirane free jazz zasedbe. Osemdeseta so bila zame zelo nostalgično obdobje."

Wyatt se je na lestvici popularnih vnovič pojavil leta 1983 s protivojno pesmijo Shipbuilding, ki jo je pod vplivom falklandske vojne posebej zanj napisal Elvis Costello. Sledila je vrsta pesmi in sodelovanj, ki sodijo med največje dosežke angažiranih pesmi v popularni glasbi. S skupino Working Week je posnel znamenito latinskoameriško himno Venceremos - We Will Win (1983), na EP-ju Work In Progress (1984) je poleg ljubezenskih pesmi Te recuerdo Amanda Čilenca Victorja Jare in Yolanda Kubanca Pabla Milanesa izdal tudi svojo različico Gabrielove protirasistične himne Biko, sodeloval je pri dobrodelnem albumu, posvečenem angleškim rudarjem The Last Nightingale (1984), za filmarja Victorja Schonfelda je napisal soundtrack Animals (1984), glas za osvoboditev Namibije pa je skupaj s zasedbo Swapo Singers dal v pesmi The Wind Of Change (1985). Podobnim temam, predvsem vlogi levice, falklandski vojni in slabemu položaju angleških rudarjev, je Wyatt namenil več pozornosti na albumu Old Rotten Hat (1985), ki pomeni vrh njegove politične angažiranosti v glasbi.

Uspešnemu in kreativnemu obdobju je sledilo petletno ustvarjalno zatišje. Podobno kot prej njegov oče, se je tudi sam umaknil na podeželje, vendar ne zaradi bolezni. S činelami je preveč vznemirjal londonske sosede in cena hiš v Lincolnshiru je bila dostopnejša kot kjer koli drugje. Čeprav je železniška postaja v Louthu zaprta že dvajset let in osrednji trg zaživi le dvakrat na teden, sta tako kot že v prejšnjem stoletju pesnika Lorda Tennysona tudi njega očarali umirjenost in lepota tamkajšnje pokrajine. Wyatt se je tu lahko znova vrnil k osebnoizpovedni liriki plošče Rock Bottom. Po sedemnajstih letih je ob pomoči ženinih pesmi posnel svojo najboljšo ploščo. Vendar tudi na albumu Dondestan (1991) ni šlo brez političnih tem, tovrstne pesmi so ostale izrazno še vedno najmočnejše. Leto pozneje je sledil mini album štirih instrumentalnih skladb A Short Break (1992), pred tremi leti pa so na kompilacijskih ploščah Going Back A Bit in Flotsam And Jetsam (1994) vnovič izšli ključni posnetki Wyattove tridesetletne glasbene kariere.

Nekoč obetavni bobnar, ki je sanjal o tem, da bi pel s Charlesom Mingusom, je konec septembra pri založbi Hannibal izdal novo ploščo. Shleep (1997) prinaša enajst pesmi; levji delež besedil in likovno zasnovo ovitka je vnovič prispevala žena Alfreda Benge. Pesmi so bolj osebnoizpovedne kot kadar koli prej. Wyatt razmišlja o naravi, prijateljstvu, ženski, svobodi in neulovljivosti človeške duše. Močan osebni pečat so pesmim dali tudi gostujoči glasbeniki, predvsem stari Wyattovi prijatelji: Brian Eno, Evan Parker, Phil Manzanera, Annie Whitehead in Paul Weller. Novi posnetki dokazujejo, da je najotožnejši glas Otoka še vedno tako izviren in vznemirljiv kot pred dvajsetimi leti.

Lili Jantol

Izbrana diskografija in bibliografija:

Rock Bottom (1974, Virgin)

Nothing Can Stop Us (1982, Rough Trade)

Dondestan (1991, Rough Trade)

Mid-eighties (1993, Rough Trade)

Going Back A Bit: A Little History Of Robert Wyatt (1994, Virgin)

Flotsam And Jetsam (1994, Rough Trade)

Shleep (1997, Hannibal/Nika)

Michael King. Wrong Momevements: A Robert Wyatt History. SAF. 1994. (knjiga)